V svetu pravljic in otroških predstav emocije prevzamejo različne oblike. Fantazije o izpolnitvi želja pri dobri vili, uničevalne želje hudobne čarovnice, strah pred požrešnim volkom ali ljubosumna jeza ptice, ki izkljuje oči smrtnemu sovražniku ... Bruno Bettelheim meni, da otrok lahko do neke mere obvlada notranje pritiske, če jih pozunanji. Če jih prenese v fiktivne like, jih lažje nadzoruje, upravlja in se do neke mere od njih distancira.
Predstava Mamin zmaj v produkciji Hiše otrok in umetnosti in Lutkovnega gledališča FRU-FRU izhaja iz istoimenske slikanice estonske pisateljice Piret Jaaks. Govori o majhni deklici in njeni mami, v kateri se vsake toliko prebudi zmaj. Zmaj, ki bruha ogenj, reprezentira jezo in je zunanja manifestacija emocionalne izkušnje. Izpostavlja pomembnost in potencialnost gledaliških predstav, da razpirajo zapletene vsakdanje probleme in jih predstavijo v enostavnejših metaforah. Zlahka pa se, pri tako kompleksnih problemih, ustvarjalci ujamejo v poenostavljanje in enosmerno slikanje. Zmaji, vile, čarovnice, volkovi tako postanejo liki, ki jih opredeljuje specifična čustvena lastnost. Ne temeljijo na svetu, ki je kompleksen, ampak ga poenostavljajo v enosmerni podobi. Dramaturško je taka upodobitev precej skopa in tudi ni referenčna za resnično življenje.
Temu se slikanica Mamin zmaj izogne s kompleksnejšo in bolj »realno« reprezentacijo mitološkega bitja, ki ni vezano le na eno emocijo; ne bruha le ognja, temveč se tudi smeji, je navihano in tako izrisuje mamin vsestranski karakter. Celota vsakdanje izkušnje je sestavljena iz delov ljubezni, miru, jeze in težav ter realno izpostavlja življenjsko paleto emocij. Hkrati pa premeteno poudarja tisti ognjeni del, ki zna biti boleč in težaven.
V predstavi Mamin zmaj, ki jo je priredila Katja Povše, spremljamo odnos med mamo in hčerko oziroma med zmajem in deklico – iz dekličine perspektive. Dogajanje nam izrisuje kot pripovedovalka ali pa nas popelje v samo srž zgodbe, pri čemer se prehodi med enim in drugim lepo zlivajo. Precej preprosta in linearno ponavljajoča se dramaturgija (Anže Virant) sestoji iz zaporednega nagajanja deklice (razbije skodelico, razreže obleko, razlije parfum), čemur sledi mamina jeza, dokler je deklica na koncu z uporom ne razreši.
Kompleksnosti se ustvarjalci lotevajo s strani odziva deklice, ki preskakuje med fascinacijo, radovednostjo ter strahom. Zamišlja si svojega zmaja, išče čarobne besede, da bi ga priklicala, hkrati pa se maminega zmaja boji. Bolj kot na strahu in stiski ob mamini jezi je poudarek na fascinaciji.
A če je v slikanici fascinacija nad zmajem utemeljena, pa je v primeru predstave dekličina fascinacija nejasna. Zmaj ni opredeljen s tako vsestransko in celotno barvno paleto in ne prevzema različnih emocij. V svojem izrazu je zamejen predvsem z reprezentacijo jeze. Hkrati pa je tudi ta prezentacija precej omiljena in ne zavzema močne pozicije. Na trenutke tudi meji na mejo humornega, kot je na primer mamino nerazumljivo brbljanje.
Kompleksnosti se ustvarjalci lotevajo s strani odziva deklice, ki preskakuje med fascinacijo, radovednostjo ter strahom.
Zastavi se dilema, kaj pravzaprav reprezentira zmaj? Kaj je zares pravi predmet fascinacije? Kakšen odnos do jeze se vzpostavlja? Ker ne izhaja iz aktivnega naboja jeze, kljub poskusu nestereotipne reprezentacije na trenutke deluje premilo. Pozornost je na zmaju kot simbolu jeze, a niti to ne povsem. Nista poudarjena strah in neprijetnost, ki ju deklica doživlja, ko se z zmajem/jezo sooča. Hkrati je stvar fascinacije in neprijetnega. Umanjkajo torej jasen temelj in bolje stkane vzročno-posledične povezave. Šele razrešitev in dekličin upor nam izrišeta malo jasnejšo pozicijo o učinku in vlogi zmaja ter dekličin resničen odziv.
Animacija Ane Špik Jakin izhaja iz namizne lutke deklice (kostumografija in izdelava lutk Iztok Hrga; zasnova lutk in 3D-print Marjan Kunaver) in izkorišča minimalistično ter statično scenografijo, tako da skače od enega elementa do drugega. Animacijsko sama lutka ne ponuja veliko mobilnosti, a slednje nadomešča z izkoriščanjem odrskega prostora in stalnimi gibi po prostoru. Tudi v animacijsko kompleksnejšem prizoru, ko istočasno nastopata zmaj (animatorka v kostumu) in deklica, ne dobimo občutka, da umanjka število animatorjev, saj dogajanje poteka povezano in gladko. Nekoliko bolj problematičen je Pepi – dekličina plišasta igrača, ki zaradi premajhnega števila animacijskih rok ostaja na odru kot »mrtva« lutka in se ne razvije, ne utemelji kot lik.
Poleg animatorke je ob odru prisotna tudi glasbenica Tea Vidmar, ki s skladnimi zvočnimi vložki povezuje in utrjuje dogajanje. Ti so zelo koherentni s celotnim dogajanjem in dramaturško premišljeni. Avtorica vzpostavlja mamin lik z zvočno animacijo – brez besed, le s toni in različnim barvanjem glasu. Medtem ko je deklica upodobljena figurativno (likovna zasnova Špela Trobec), je mama fizično odsotna in upodobljena le z uporabo različnih zvokov, tako da nima konteksta niti teže. Slednje se zdi zanimiva poteza, saj s tem zmaj/mama nimata celovite podobe in predstava govori bolj o učinku jeze kot pa o njenih okvirih.
Mamin zmaj je prijetno zastavljena predstava v repertoarju Hiše otrok in umetnosti, ki nima veliko problematičnih nastavkov in uprizoritvenih pomanjkljivosti. Hkrati pa ne razvije celotnega potenciala teme (oziroma jo na delih zmedeno in na trenutke megleno nastavi). Zanimivo je izhodišče, da so zmaji lahko raznoliki, pisani in kompleksni. A tudi uprizarjanje kompleksnega do neke mere potrebuje svojo nit.