Jaka Smerkolj Simoneti, 25. 11. 2021

Neznosnost padajočega telesa

Danijela Zajc: PRAG. Stara mestna elektrarna, 23. 11. 2021.

Foto: Arhiv Bunker

Predstava sodobnega cirkusa Prag je drugi del osebnoizpovedne trilogije Niti PraGozd avtorice Danijele Zajc. Avtorica in izvajalka v njej raziskuje uprizoritvene potenciale kriz, stisk, diagnoz, ki so se v njeno telo vpisovale preteklih šestintrideset let. Prag se torej pojavlja predvsem v pomenu meje vzdržljivosti, prehajanja bolečine, ki ponuja performativnim umetnostim zelo znan teren preigravanja intimnih refleksij. V seriji krajših prizorov, nekakšnih miniaturk, ločenih z zatemnitvami in med seboj povezanih bolj asociativno kot fabulativno, se pred gledalci izriše seznam avtoričinih pragov, njihovih prestopanj, v katerih se kot osrednji dogodek, morda refren, izpostavlja padec. Padec v najširšem pomenu (ne)uspeha je v okviru formalnega okvirja uprizoritve najpogosteje ravno padec telesa, ki ga je poleg avtorice koreografiral Tjaž Juvan.

Telo je namreč instrument ali platno avtorice in posledično nosilec glavnine njenih bolečin. Telo, ki terja svoj davek, ki določa svoje meje, ki zavrača samo sebe. Bolno ali poškodovano telo. Kostumografinja Katarina Zalar ga odene v belo, s čimer simbolno usmeri pogled v sfero medicinskega oziroma raje pacientskega, kar je dodatno podkrepljeno s teksturo oblačila. Sešito iz plasti trakov, ustvarja vtis ovitosti v povoje, mumifikacije in dlje oklepa, mavca. Ob izrazito dinamični glasbeni podlagi (Tjaž Juvan in Urška Preis), ki prehaja iz piskov in posameznih tonov v hudomušne cirkuške melodije in spet v mrkejše zvočne krajine, dobiva vizualna podoba uprizoritve navkljub majhnemu naboru elementov številne obraze. Oblazinjena v belost prostora, polnega vzmetnic, ustvari teren zdaj umobolnice, zdaj zdravilišča, predvsem pa čistega ter hecno mirnega prostora, v katerem se odvija bitka krčevitega telesa. Ta dinamika je tista, ki telo dviga po vrveh v višine dvorane, odpirajoč redko videno dimenzijo Stare mestne elektrarne ali konec koncev katerega koli »gledališkega« odra, kjer Danijela Zajc svoje telo mojstrsko obrača in vrti skozi zrak samo zato, da ga v naslednjem trenutku sprosti visečega kot premočeno cunjo ali breztežnostno marioneto z zavozlanimi nitmi. Tako tudi gledalčev pogled niha med navdušenjem in stisko, vzhičenjem in strahom. Avtorica se poigrava z načinom gledanja, seli ga iz oči v trebuh, s svojimi akrobacijami terja preselitev spremljanja občinstva iz razumske v čutno sfero. Ti trenutki, ko se Prag dvigne od tal v zrak in otrese snovnosti, zgodbovnosti, s tem pa tudi razlagalnosti in konvencionalne gledališkosti, so v celoti kompozicije zagotovo najmočnejši. Globoko v spomin se bo denimo vtisnil zaključni vzpon čisto do vrha lesene strehe, katerega senca bo gotovo bdela nad vsakim prihodnjim obiskom dvorane. Te lebdeče slike, postopoma razširjene oziroma pomnožene z inovativno in efektivno uporabo videoprojekcij (videomapiranje Urša Rahne), gradijo reflektivno pokrajino izgube doma, ki jo predstavljajo trenutki, ko avtorico telo »izda«. Ko se na projekcijah namesto multiplikacij izvajalkinega telesa pojavijo podobe avtonomne Tovarne Rog, ki na avtoričini ustvarjalni poti predstavlja še en izgubljeni dom, se Prag z intimnega preseli vsaj na lokalno in pričenja naslavljati širše ekonomskopolitične silnice, ki nas krhajo, od nas terjajo vedno nova in boljša in produktivnejša dokazovanja. Če o moči gibalnih prizorov, ki gledalca vodijo skozi vtise in sugestije, ne gre dvomiti, se kot manj izbrušena kaže uporaba govorjenega besedila v uprizoritvi. To pogosto uporablja izrazito klišejske formulacije in zapada v nepotrebno razlagalnost, ki oži gledalčevo doživetje, namesto da bi ga širilo in bogatilo. Tako besedilo samo na sebi pušča odprto veliko polje potenciala za sklepni del trilogije predstav.

Avtorica se poigrava z načinom gledanja, seli ga iz oči v trebuh, s svojimi akrobacijami terja preselitev spremljanja občinstva iz razumske v čutno sfero. Ti trenutki, ko se Prag dvigne od tal v zrak in otrese snovnosti, zgodbovnosti, s tem pa tudi razlagalnosti in konvencionalne gledališkosti, so v celoti kompozicije zagotovo najmočnejši.

Prag grenke izkušnje predstavlja v seriji slik (pomoč pri režiji Jaka Andrej Vojevec), ki najbolje spregovorijo, kadar se v formalnem aspektu oprimejo svoje vsebine liminalnosti, krize kot trenutka prehoda, padca kot pogoja za vzpon. Minimalistična zasnovanost, ki močno zaživi s pomočjo lučnega oblikovanja Žana Rantaše, v gledalcu pušča bogato usedlino. Predvsem pa zavedanje, da so tovrstne diagnoze nekaj, o čemer še ne znamo zares spregovoriti, ali pa jezik ni najprimernejši način njihove artikulacije.

Urša Rahne, Katarina Zalar, Urška Preis, Jaka Andrej Vojevec, Žana Rantaše, Tjaž Juvan

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 21. 9. 2021
Med nebesi in peklom zazvenijo ljudje
Jaka Smerkolj Simoneti, 28. 9. 2021
Turing do golega
Jaka Smerkolj Simoneti, 21. 10. 2021
Razglednica pretekle razklanosti