Nika Švab, 8. 3. 2022

Nežno in (pre)počasi

Tanja Lužar po motivih življenja Mary Temple Grandin: SRCE V TEMI. Lutkovno gledališče Maribor, 4. 3. 2022.
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah
Foto: Boštjan Lah

Ameriška aktivistka Mary Temple Grandin je od rojstva vedela, da je drugačna. Motile so jo stvari, ki jih imajo otroci praviloma radi, težko je govorila, zanimale so jo drugačne stvari kot njene vrstnike, uteho pa je iskala v strojih za objemanje, napravi, ki jo je izumila prav Temple Grandin in se še danes uporablja za pomiritev hipersenzibilnih ljudi. Pozneje, v odraslosti, je bila diagnosticirana z avtizmom, do takrat pa so njej in njenim staršem zatrjevali, da ima poškodovane možgane. Tanja Lužar, sicer dramaturginja, je po motivih zapiskov, izsledkov raziskav in življenjske poti Temple Grandin ustvarila literarno predlogo za dramsko uprizoritev in jo tudi režirala v Mali dvorani Lutkovnega gledališča Maribor. 

Besedilo je spisano precej linearno, nima klasičnega dramskega loka in prepleta zgodbo aktivistkinega življenja z avtizmom ter njen odnos do živali. Obe situaciji imata marsikaj skupnega, saj avtisti (in preostale nevronetipične osebe) ter živali v družbi niso deležni istega razumevanja kot normativne družbene skupine. Gre torej za družbeno relevantno temo o odnosu družbe do Drugega, neznanega, tujega in o njihovi (ne)vključenosti v družbo. Čeprav se ta uprizoritev specifično osredotoča na avtiste in živali, bi lahko podobne zgodbe slišali o vseh marginaliziranih skupinah. 

Lužar do materiala pristopa nežno, istočasno pa angažirano. Sicer podpisuje tudi scenografijo, ki je minimalistična, na odru sta zgolj dva stola, kup peska in številne figure krav, ki jih igralki (Minca Lorenci in Barbara Jamšek) med uprizoritvijo prestrukturirata, da na koncu tvorijo formacijo karavane, in s tem simbolično nakažeta na novo pot, ki jo je s svojim delom tlakovala Temple Grandin. Figure so v vlogi rekvizita ali scenografije in ne animiranega objekta.

Igralki sta prepričljivi, konsistentni v manirizmih in artikulirani v govoru. Pod vprašaj pa kljub vsemu velja postaviti pristope, ki jih uporabljamo za upodabljanje nevronetipičnih skupin. Ali so tiki, mežikanje ipd. potrebni? Če vemo, da gledamo zgodbo avtistke, ali jo je treba tudi oponašati v gibu? Čeprav to verjetno prinaša igralski izziv, meja med stereotipi, arhetipi in karikaturo v reprezentaciji nenormativnih družbenih skupin marsikdaj ostaja nedorečena. 

Lužar do materiala pristopa nežno, istočasno pa angažirano. Sicer podpisuje tudi scenografijo, ki je minimalistična, na odru sta zgolj dva stola, kup peska in številne figure krav, ki jih igralki (Minca Lorenci in Barbara Jamšek) med uprizoritvijo prestrukturirata, da na koncu tvorijo formacijo karavane, in s tem simbolično nakažeta na novo pot, ki jo je s svojim delom tlakovala Temple Grandin.

Igralki sta oblečeni v kostume, ki že na prvi pogled nakazujejo na ameriški divji vzhod, sicer pa gre za oblačila, v katerih je mogoče videti Temple Grandin na večini fotografij (kostumografinja je Mojca Bernjak). Glasbo podpisuje Marjan Nečak in je subtilna, ustvarja atmosfero, ki pa jo pogosto opišejo tudi besede, zato bi bilo smotrno izbrati le enega od teh dveh postopkov. Zadnji vidnejši uprizoritveni element je video (avtorica projekcij je Lena Kocutar), ki v črno-belih barvah prikazuje ključne motive, znake, informacije o odrskem dogajanju. Video, ki se je sicer izjemno estetski, je prav tako žal predvsem v vlogi nepotrebnega podčrtovanja že posredovanih informacij. 

Čeprav večina elementov posamično dobro funkcionira, so režijske odločitve o tem, kaj povedati in kaj pokazati, sprejete nespretno ali pa sploh ne. Nekatere so pretirano podčrtane, nekatere nejasne, mestoma predstavi umanjka ritem in se določeni prizori kljub relativno kratki predstavi (45 minut) izjemno vlečejo. Škoda, da tako relevantna tema, ki odpira marsikaj novega, ponuja svežo perspektivo in spodbuja razumevanje, strpnost in empatijo, v uprizoritvi vendarle zvodeni v preštevilnih informacijah in pomanjkanju logike ter ritma. Vse te napake so sicer zelo pogoste, ko preveč funkcij v uprizoritvi opravlja ena oseba in oziroma ali ko se nihče ne ukvarja z dramaturgijo. 

Barbara Jamšek, Marjan Nečak, Mojca Bernjak, Lena Kocutar, Minca Lorenci

Povezani dogodki

Nika Švab, 16. 9. 2022
Predobro, da bi bilo res
Nika Švab, 26. 4. 2022
Godzilla Tribute Solo