Zadnja premiera v letošnjem koledarskem letu je na Veliki oder ljubljanske Drame prinesla krstno uprizoritev novega izvirnega dramskega besedila Katarine Morano Kako je padlo drevo. Dramatičarka in dramaturginja, ki je skupaj s stalnim sodelavcem, režiserjem Žigo Divjakom, sotvorka ene najpomembnejših praks v tukajšnjem uprizoritvenem polju, v svoji značilni formi dokumentarne literarnosti (vnovič) s filigransko natančnostjo raziskuje učinke, ki jih protislovja poznega kapitalizma puščajo v družinskem okolju, torej v tisti skupnosti, za katero bi nemara mislili, da lahko predstavlja zatočišče pred prav temi družbenimi pretresi. Po dobrih treh urah, kolikor namreč traja uprizoritev, nam mora biti že povsem jasno, da bi bil tak pogled na institut družine milo rečeno naiven. A tekst je veliko več kot zgolj preigravanje družinskih odnosov. Katarini Morano uspe družinsko strukturo razpreti s prepletanjem replik protagonistk in protagonistov v širšo družbeno strukturo, v kateri so nekatere pozicije zastopane zgolj na način odsotnosti, natančneje rečeno, zastopane so le kot posledice, ki jih imajo njihova dejanja na življenja navadnih ljudi.

Tekstovni material je tvorjen iz več plasti oziroma reprezentacijskih nivojev: prvič, iz monologov dramskih oseb, ki se izpovedujejo (enkrat na zaslišanju pri represivnem državnem aparatu, spet drugič bolj neposredno občinstvu); drugič, iz klasičnih mimetičnih igranih dejanj, ki so ponovitev že slišanega v izpovedih; in slednjič, povsem svojo raven – lahko bi rekli, da deluje nekoliko potujitveno – zaseda edini protagonist v pripovedi, ki se emancipira in resnično angažira za neko skupno dobro (mar je lahko tako videti tragiški junak danes?) Kmalu po uvodnem prizoru tudi ugotovimo, da se v odnosu do njegovih dejanj sploh šele vzpostavijo pogoji, ki naredijo tudi ostale glasove slišne. Angažma enega, ki predstavlja nepomirljivo protislovje z dominantnimi, tj. kapitalističnimi družbenimi odnosi, je pogoj možnosti za to, da spregovori preostala skupnost, da do besede pridejo navadni ljudje, kot lahko slišimo proti koncu uprizoritve (njihovo navadnost, običajnost dobro podčrtujejo kostumi Tine Pavlović). Ni nepomembno, da dobijo svoj glas in artikulacijo v svojem jeziku, ki je sodobni pogovorni jezik verjetno urbanega ljubljanskega okolja (natančno lektorsko delo je opravila Tatjana Stanič). Jezik se jim neredko zapleta, artikulacija je slej ko prej okorna, njihove misli so neredko prekinjene. A vendarle jih lahko (za)slišimo, četudi v vsej njihovi neizoblikovanosti in zatorej spontanosti. Besedo so si že iztrgali, a je še niso uspeli povsem oblikovati za svoje namene, tko pač, tako da bo potreben nek večji kolektivni napor, da bodo lahko z njo ubesedili še svoje interese. Nemara se temu nekoliko približujejo v zadnjem delu, v glavnem pa zaenkrat gledamo pred seboj atomizirane posameznice in posameznike, ki jih dejanskost še vedno prehiteva, odnosi nadvlade in podrejanja pa oblikujejo po potrebah tistih, v rokah katerih se centralizira ekonomska in politična moč.

Zato lahko rečemo, da pred gledalkami in gledalci prihajajo do besede kapitalistične subjektivnosti, na kakršne naletimo v urbanem okolju v tukajšnji sodobni družbeni formaciji. Same se še niso sposobne sestaviti v kolektivni politični subjekt, ki bo deloval in govoril v svojo korist z določene družbene pozicije. Pravzaprav nas uprizoritev pripelje na rob te situacije; kar spremljamo na odru, je torej dramatizirana »predzgodovina« podrejenega družbenega kolektiva, ki se še mora ovesti svoje situacije, da bi potlej lahko terjal družbene spremembe po svoji meri – lastno družbeno osvoboditev.

Ugotovimo lahko, da je edini kolektiv, ki se je zaenkrat resnično sestavil, gledališki. Besedilna predloga Katarine Morano je pod režijsko taktirko Žige Divjaka s sodelovanjem celotne ekipe oživela v uprizoritev, ki z izjemno natančnostjo meri utrip časa naše sodobnosti. Toliko lahko zahtevamo od gledališča. Toliko moramo zahtevati.

Odrska reprezentacija močno sloni na besedilni predlogi in slednjo obdeluje z za Divjaka značilnimi prvinami dokumentarnega gledališča. V razsrediščeni pripovedi (naša bivanjska izkušnja je vse manj koherentna ali z besedami protagonista Boštjana: »Zanč ... sej ne vem ... mogoče je blo tut včeri ... tko ... mal se mi tut zlivajo te dnevi včasih ...«) se kvazidokumentarne izpovedi likov izmenjujejo z igranimi prizori v skrbno odmerjenem ritmu, ki si vzame čas za že skoraj analitsko natančnost, a obenem na nobeni točki ni razvlečen, da bi izgubil pozornost gledalkinega in gledalčevega pogleda. Pomenljiv je konceptualni prelom med prvim in drugim delom predstave. Medtem ko je oder v prvem delu precej izčiščen, na njem so poleg nekaj rekvizitov le stoli, na katerih med zaslišanji sedijo protagonistke in protagonisti, se v drugem delu scenografija, delo Igorja Vasiljeva, preoblikuje v terasaste separeje z bobni, za katerimi sedijo vsi, razen enega, angažiranega Jake. Ko tako vsi med svojimi izpovedmi udarjajo po bobnih (inštruktor za bobne in svetovalec za ritem je bil Marjan Stanić), lahko v tem prepoznavamo prve trenutke, ki jezo preobražajo v izraze uporništva v še povsem rudimentarni obliki. V svojih izjavah se nam v pomanjkanju boljše artikulacije lastnih pozicij kažejo kot paleta afektov, od depresije, tesnobe in jeze do resigniranosti in defetizma. Med njimi morda najbolj izstopa mama Danica v upodobitvi Silve Čušin. V njenem liku se najbolj zgoščajo konflikti patriarhalne kapitalistične družbe, ki na žensko figuro v družini prelaga vsa gospodinjska opravila in skrb za družino. Prav napetosti, ki prelamljajo lik Danice, nam nazorno prikazujejo, kako je značilna enojedrna družina na eni strani vsiljena in skonstruirana zgodovinska oblika sobivanja ter kako pod težo teh istih družbenih sil, ki jo vsiljujejo, zaradi njihovih inherentnih protislovij že tudi razpada navznoter. Ob njej je njen mož Jani (Janez Škof), njune tri hčere, najstarejša Anita (Tina Vrbnjak) s partnerjem Boštjanom (Uroš Fürst), srednja Tamara (Nina Ivanišin) s partnerjem Matejem (Gregor Zorc) in najmlajša Lila (Maruša Majer) ter njen najboljši prijatelj iz otroštva Rok (Iztok Drabik Jug) in njegov brat Jaka (Timon Šturbej). Celoten ansambel je ves čas uprizoritve igralsko izjemen, ne glede na zahtevno delo, ki ga imajo z uprizarjanjem dokumentarističnega naturalizma. Edina vloga, ki zahteva igralski odklon od preostalih in mestoma bolj stilizirano igro, je Šturbejev Jaka, kar pa ponovno učinkuje odlično in pridoda potrebno dinamiko uprizarjani (družbeni) strukturi.

Minimalistično glasbeno spremljavo k igralskim interpretacijam predstavljajo elektronski zvoki Blaža Gracarja, ki naredijo vzdušje dodatno tesnobno in mestoma brezizhodno. To ujetost, izoliranost in nemoč posebno v prvem delu še potencirajo ostri svetlobni kontrasti (oblikoval Borut Bučinel), tako da v nekaterih prizorih za odrskimi liki kar slutimo temačno brezno, v katero se pogrezamo posameznice in posamezniki.

Edina nevarnost, ki v uprizoritvenem besedilu in sami uprizoritvi preži na vse nas, so Jakovi premisleki o simbiozi v rastlinskem svetu. Ti se očitno postavljajo nasproti še neoblikovani solidarnostni kolektivni akciji v družbi. A tovrstna naturalizacija družbenih odnosov je vselej nevarno početje. Družbenih formacij ne moremo zvajati na naravni svet. Takšne epistemologije ne vidijo resničnih vzrokov za družbena protislovja in ne morejo ponuditi učinkovitih odgovorov nanje. Najbrž je zato Jaka neuspešen v svoji politični akciji, zaščiti drevesa pred posekom, ki na koncu – kakor nam sugerira že naslov – padejo. Za kakršnekoli družbene spremembe bomo morali naslovu na koncu dodati vprašaj, na postavljeno vprašanje pa znati odgovoriti. Če rečemo le, da je drevo padlo, ne izvemo še nič o tem, kdo nosi odgovornost za to dejanje. A takšen begajoči pogled je simptomatski za dramske figure v predstavi. Naprej bi šla nekoliko idealizirana dikcija lahko nekako takole: kjer se predstava konča, moramo nadaljevati tisti, ki smo jo prišli pogledat – občinstvo; amorfna masa, v gledališkem dogodku izoblikovana v skupnost, sposobno delovanja.

Ugotovimo lahko, da je edini kolektiv, ki se je zaenkrat resnično sestavil, gledališki. Besedilna predloga Katarine Morano je pod režijsko taktirko Žige Divjaka s sodelovanjem celotne ekipe oživela v uprizoritev, ki z izjemno natančnostjo meri utrip časa naše sodobnosti. Toliko lahko zahtevamo od gledališča. Toliko moramo zahtevati.