Lara Ekar Grlj, 17. 1. 2023

Nekje med sanjami in resničnostjo

Adolphe Adam: GISELLE. SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjev dom, 12. 1. 2023.
:
:
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Na odru Gallusove dvorane se je odvila prva premiera ljubljanskega Baleta v letošnji sezoni. V koprodukciji SNG Opera in balet Ljubljana ter Cankarjevega doma so na oder postavili balet Giselle, ki je sicer stalnica baletnih odrov po svetu, tudi odra ljubljanske operno-baletne hiše. Ni namreč dolgo (malo manj kot tri leta) od zadnje postavitve tega baleta pri nas, kar ni preveč moteče, saj se uprizoritvi precej razlikujeta. Tokrat se je pod koreografijo podpisal španski koreograf José Carlos Martinez, ki je pred kratkim prevzel mesto direktorja Nacionalne opere v Parizu. Ljubljanski publiki je Martinez znan po postavitvi baleta Gusar. Koreograf je z obema predstavama na oder postavil klasični balet, ki si ga, sodeč po odzivih na premieri, publika več kot očitno želi. Zdi se, da je prav ohranjanje in novo uprizarjanje klasičnih baletov nekakšen temelj, na katerem lahko sodobne baletne hiše gradijo nove stvaritve.

Balet Giselle sledi zapovedim romantičnega baleta. Njegov nastanek sega v leto 1841, ko je bil prvič uprizorjen v Parizu. Gre za tragično zgodbo o dekletu, ki se zaljubi v plemiča Loysa, zaradi katerega njeno šibko srce popusti in umre. V kraju, kjer živi, se vsa dekleta, ki so umrla pred poroko, v posmrtnem svetu spremenijo v vile z nesrečno usodo – plesati morajo vso noč, od mraka do zore. Balet sledi popolnoma klasični postavitvi zgodbe: prvo dejanje se odvije na vasi, drugo pa v gozdu z vilami.

Prva stvar, ki gledalca odpelje v svet belega baleta, je znamenita glasba francoskega skladatelja Adolpha Adama, ki je bila tokrat spet izvajana v živo. V zadnjem času so namreč v obeh opernih hišah precej pogoste uprizoritve na posneto glasbo, zato je odločitev za orkester vredna pohvale. Pod dirigentsko taktirko Kevina Rhodesa je dobro uigranemu orkestru uspelo pričarati sprva veselo atmosfero, ki se v drugem delu prelevi v svoje popolno nasprotje.

Scenografija in kostumografija (oboje Iñaki Cobos Guerrero) zvesto sledita prvotnim uprizoritvam Giselle v romantiki. Tako nas v prvi del pospremijo vas in vaško-kmečke obleke nižjega sloja. Ko na oder pride še višji sloj, je razlika med kostumi vaščanov in kostumi meščanov očitna, vendar je kostumografu dobro uspelo uskladiti kroje in barvne tone ter na odru ustvariti občutek 19. stoletja. V drugem delu se na odru pojavijo klasični baletni tutuji tistega časa. Dolga, bela krila (iz katerih tudi izvira ime beli balet), ki segajo do gležnjev in s tem ustvarijo sliko sanj, smrti, nekega drugega sveta. Učinke kostumov pa ponekod poruši scenografija, ki ne ustvari popolne atmosfere v prostoru, saj se preprosti elementi na velikem (občasno morda celo prevelikem) odru izgubijo. Na primer miza s stoli sredi odra je videti kot pozabljen otroški kot, ki že leta ni videl žive duše.

Ves čas tli občutek, da je oder pripravljen in čaka plesalce, velik zbor, veliko radostno plesanje. Toda tu odločitev ljubljanskega Baleta naleti na prvi pomislek – ali je bila izbira velikega odra Gallusove dvorane res primerna. Veliki oder je baletni zbor dobesedno požrl in prej izpostavil zasedbeni manko kot ustvaril vtis velike uprizoritve. Zdi se, da bi rešitev lahko našli v dodatnem »vpoklicu« plesalcev. S tem bi se lahko dogajanje med njimi tudi v ozadju bolj razvilo. Tako pa med njimi ostajajo prazne luknje in ničkolikokrat se zdi, da jim zmanjka idej, kaj početi s seboj. To rahlo zdolgočasenost sicer prežene prihod Giselle, ki na oder vnese dodatno energijo. Ukrajinska plesalka Anastasia Matvienko s svojim žarom dvigne rahlo zaspan baletni zbor. Izpopolnjena tehnika ji omogoča do potankosti izpeljati vsak element. Vsak korak, ki ga naredi, je izveden popolno, vendar deluje kot povsem naraven premik. Linije rok so vedno izpeljane do konice prstov. Vsak gib je lahkoten, pa vendar prežet z energijo, ki jo plesalka zna vnesti v vsak del telesa. Vidi se, da je Anastasia Matvienko vlogo odplesala že večkrat, a kljub temu je bila ljubljanska Giselle sveža in energetsko polna. Prav tako je mojstrsko odigrala prizor njenega zloma, kjer je dozirala pravšnjo mero bolečine, norosti, bolezni ... V uprizoritev vnese energijo tudi Denis Matvienko v vlogi Hilariona. Plesalec tako v prvem kot v drugem delu navduši z dobro izpiljeno tehniko, natančno izvedenimi skoki in obrati. Očitno je, da nobenega koraka ne prepusti naključju.

Zdi se, da je prav ohranjanje in novo uprizarjanje klasičnih baletov nekakšen temelj, na katerem lahko sodobne baletne hiše gradijo nove stvaritve.

V prvem delu se je večkrat čutilo, da med gostujočima solistoma in baletnim zborom ni odrske povezanosti. Morda razlog do določene mere tiči v tem, da nista del ansambla SNG Opera in balet Ljubljana. To potrjuje povezanost baletnega zbora z domačim solistom Kento Yamamotom v vlogi princa Albrechta, ki je vrhunsko izpeljal vse dele, v katerih je nastopal. Vlogo je odplesal gibalno natančno pa tudi igralsko-čustveno prepričljivo. Odlično je vodil vlogo med prvim in drugim delom, kjer se gibi iz ostrih in radoživih spremenijo v lahkotnejše. To je bilo razvidno predvsem v pas de deuxu z Matvienkovo, kjer sta skupaj odlično ujela gib tako v hitrosti kot v milini, kar je nagradila tudi premierska publika.  

V prvem delu je treba posebej omeniti tudi plesalca Huga Mbenga in Marin Ino, ki sta odplesala znani kmečki pas de deux. Odplesala sta natančno in s pravšnjo mero karakterja. Hitri skoki so bili dobro zvadeni, hitrost, ki je značilna za omenjeni pas de deux, jima ni delala težav. Gibe sta izpeljala zelo natančno in uigrano.  

Kot rečeno, če se balerina v vlogi Giselle v prvem delu ni povezala s sovaščani, je bila nepovezanost med solistko in baletnim zborom v drugem delu večera, kjer se razpre posmrtni svet, veliko manj moteča. Tu medsebojnega človeškega stika pravzaprav ne iščemo več in bi bilo morda celo narobe, če bi se zgodil.

Ob dviganju zastora je oder napolnila megla, ki se je razprostirala po temačnem gozdu in ki je skupaj z lučnim oblikovanjem (Andrej Hajdinjak) močno prispevala k atmosferi uprizoritve. V drugem delu večera je dogajanje postalo temačno in grozljivo. Najbolj reprezentativen element na odru v tem dejanju je bila megla, ki jo je Kenta Yamamoto uspel v pravšnji meri izkoristiti s hitrostjo korakov in tako ujeti dramatičnost trenutka.

Glavno vlogo v drugem delu nosi baletni zbor vil s kraljico Myrtho na čelu. Odplesala jo je Tjaša Kmetec. Uprizoritev se je tudi tu spopadla s ključno težavo – pomanjkanjem plesalk v zboru, kjer bi pričakovali oder, preplavljen z belim tilom, kar bi ustvarilo mističnost posmrtnega sveta. Čeprav v skromnejši obliki, je videna odrska slika sicer lepa: kostumi plesalkam pomagajo ustvariti občutek breztežnosti teles in lebdenja. Vse to jim uspeva s sinhronimi gibi, ki se predajajo mehkobi in so na trenutke izredno počasni. Včasih sicer zbor malo izgubi linijo pri postavitvi plesalk v vrstah, med katerimi se kot običajno hitro zgodi zamik. Takrat se žal nekoliko podre slika, ki bi jo kot gledalci pričakovali v tovrstnih predstavah.

Ob koncu predstave se zdi, da bi vtis, ki ga ustvarjajo glasba, scenografija, kostumi, luč in koreografija, lahko še bolj poudaril čarobnost, ki jo ponuja ta beli balet. Vendar je, kot rečeno, do izpolnitve tega nekoliko zmanjkalo. Morda bi vse skupaj rešila že izbira malo manjšega odra, ki bi plesalcem omogočil večjo medsebojno povezanost, več prezence in manj občutka odvečnosti na odru. Toda kljub vsemu se zdi, da uprizoritev lahko živi dolgo, kajti ljubljansko občinstvo je zagotovo že nujno potrebovalo tudi novo, vendar klasično postavitev enega izmed najznamenitejših baletov.

Denis Matvienko, Marin Ino, Anastasia Matvienko, Kevin Rhodes, Kenta Yamamoto, Iñaki Cobos Guerrero, Tjaša Kmetec, Hugo Mbeng, Andrej Hajdinjak, José Carlos Martinez

Povezani dogodki

Lara Ekar Grlj, 6. 12. 2022
Nezmožnost pobegniti trpljenju
Lara Ekar Grlj, 13. 4. 2022
Skozi kaplje ritualov
Lara Ekar Grlj, 15. 11. 2021
Vibracije