Nik Škrlec, igralec in TV voditelj (kot se sam predstavi na začetku nore možganske komedije Zdrava pamet), je dosegel izjemen uspeh s svojo magistrsko predstavo Naj gre vse v pi ali kako sem se naučil 3141 decimalk, za katero je prejel nagrado občinstva na 47. Tednu slovenske drame, pa tudi z vlogo v predstavi Nemoč (zavod Imaginarni in Mini teater), ki mu je prinesla nagrado za mladega igralca na 52. Festivalu Borštnikovo srečanje. Poleg tega je znan tudi po nevsakdanjih hobijih, kot so učenje števil (decimalk števila pi, poštnih številk) na pamet, vožnja s kontraciklom, sestavljanje rubikove kocke pod vodo in še kaj. Škrlec v glavnem rad trenira možgane in jih ohranja zdrave, kar je tudi neke vrste vstopna točka oziroma izhodišče za njegov najnovejši gledališki projekt, možgansko monokomedijo Zdrava pamet, ki je turnejo po slovenskih gledaliških odrih začela na začetku leta. 

Predstavo spremlja interaktivna razstava o možganih, ki je odprta uro pred in po predstavi, možen je tudi preizkus v vožnji kontracikla. Vse namiguje, da bomo spremljali dogodek o fascinantnih, neizmernih zmožnostih človekovih možganov, če jih le redno vzdržujemo v dobri kondiciji. Škrlec pa že kar kmalu po začetku predstave pove, da smo vsi neumni in da je to dobro sprejeti, saj v najboljšem primeru uporabljamo le deset odstotkov možganov! Na začetku pove tudi, da ljudje res veliko in hitro pozabljamo ter da si verjetno večine predstave ne bomo zapomnili, zelo verjetno pa bomo v treh letih pozabili, da smo jo sploh gledali (na tej točki sem si nastavila opomnik v koledar na telefonu za 8. 4. 2026 – piši Niku Škrlecu, kaj je delal na ta dan pred tremi leti, upam, da po branju tega besedila ne bo sam storil istega, sicer bo moj sila pametni načrt uničen). Aha, če sem že pri telefonih! Uporaba slednjih je dovoljena, če bi člani publike radi posneli fotografijo za spomin, brskali po internetu v primeru dolgčasa ali poklicali gasilce, če bi se izkazalo, da doma niso zaprli plina in zdaj hiša gori. 

Škrlec postreže s kupom zanimivih dejstev o možganih (zapomnila si, kot napovedano, nisem prav veliko, pa ne samo zato, ker sta od ogleda minila dobra dva tedna, ampak ker je »to ena izmed supermoči našega spomina«, kot je navedeno na enem od plakatov na razstavi), med drugim pojasni, na katere dele so razdeljeni, katero funkcijo opravljajo in kateri živali so podobni po delovanju (en del, mislim, da ima soroden modus operandi kot zlati prinašalec, to je verjetno del mojih možganov, ki je bil med predstavo čisto navdušen, po slabi uri pa se je izčrpal in šel spat). Na pozabljanje je vezanih tudi veliko anekdot, ki jih je Škrlec vključil v besedilo, saj gre osnovna premisa nekako takole – možgani so res carski, ful stvari zmorejo, uporabljamo tako majhen del njih, da bi lahko trdili, da smo vsi neumni, ampak to je super, to je odrešujoče spoznanje in to nam naj ne preprečuje, da možganov vseeno ne bi trenirali. Škrlec sam namreč redno pozablja pomembne informacije in predmete, oziroma kot se je sam izrazil – začasno založi veliko pomembnih predmetov in ljudi (saj ne, nečak se mu je sam skril), in res je ironično, kot očitno vedo tudi prodajalke v Maximarketu, da si nekdo lahko zapomni 3141 decimalk števila pi, ne pa pinkode bančne kartice. Drznem si torej trditi, da sem predstavi sledila v skladu s konceptom – veliko sem sproti pozabila, še vedno pa si vsak dan ponavljam poštno številko Kobilja (9227) in se spominjam imena naselja, ki bi lahko bilo sopomenka za pokopališče vremena, Vremskega britofa. Predstava namreč doživi vrhunec, ko Škrlec publiko povabi k preizkušanju njegovega pomnjenja poštnih številk Slovenije – nalogo opravi z lahkoto.

Pomembno je tudi izpostaviti, da Nik Škrlec svojega socialnega kapitala ne koristi za egomanijaške soloprojekte s slabimi šalami o samem sebi, temveč za pameten, duhovit in zanimiv projekt, pospremljen z dogajanjem pred in po predstavi, ki kontekstualizira odrsko dogajanje in ki v resnici promovira znanje in uporabo le-tega.

Uprizoritveno ima predstava nekaj prostora za izboljšave – scenografija (Vid Žnidaršič in Tine Tribušon) obsega penaste roza kubuse, ki se vizualno navezujejo na možgane, bi pa lahko bila, sploh glede na njeno univerzalno obliko, med predstavo bolj izkoriščena. Poleg Škrleca v predstavi nastopata tudi Inan Sven Du Swami in Mojca Špik, ki opravljata vlogo čarodejevih asistentov. Sedita vsak na svoji strani dvorane in ob scenskih premikih teatralično prideta na oder, premakneta kubuse in potem sedeta nazaj. Tako kot scenografija bi lahko bili tudi njuni vlogi bolj osmišljeni. O besedilu je smotrno govoriti v navezavi z igralsko izvedbo, saj je avtor obeh Nik Škrlec. V grobem lahko razdelim besedilo in igro na dva dela oziroma stila – na bolj domišljijske, mogoče celo abstraktne dele, ki izhajajo predvsem iz Škrlečevih asociacij, igrivosti in njegovega smisla za humor (uvodni del, kjer pojasnjuje, zakaj se je med predstavo včasih treba oglasiti na telefon, predstavitev delovanja možganov, njegova interpretacija imen slovenskih občin), ter na dele z bolj realističnimi ambicijami (to so na primer deli, kjer preigrava dialoge iz vsakdanjega življenja). Slednji ne delujejo enako dobro in sprašujem se, zakaj so v predstavi, saj čar Škrlečevega opusa nikakor ni njegova vsakdanjost ali zmožnost identifikacije z njim, ampak ravno nasprotno. Škrlec je najboljši, ko se zaveda, da v življenju bolj ali manj počne zelo nevsakdanje stvari, o njih pa govori na način, ki publiko posrka, da mu brezpogojno in angažirano sledi. Pri tem mu pomagata tudi njegov nepretenciozni pristop in odnos do publike (četrta stena je konstantno porušena) – slednjo popolnoma razoroži in spodbudi k participaciji. V tem smislu Škrlec spretno prehaja med znanji in veščinami igralca in TV voditelja. 

Pomembno je tudi izpostaviti, da Nik Škrlec svojega socialnega kapitala ne koristi za egomanijaške soloprojekte s slabimi šalami o samem sebi, temveč za pameten, duhovit in zanimiv projekt, pospremljen z dogajanjem pred in po predstavi, ki kontekstualizira odrsko dogajanje in ki v resnici promovira znanje in uporabo le-tega. 

Neuporabnega znanja ni, je samo znanje, ki ga ne znamo uporabiti. Zdrava pamet je duhovita uprizoritev, ki igrivo preskakuje med didaktičnim podajanjem informacij in njihovo interpretacijo, med kolektivnimi in individualnimi izkušnjami in konteksti.