Kaja Novosel, 31. 5. 2022

(Ne)moč Penelop(iad)e

Margaret Atwood: PENELOPIADA. SNG Drama Ljubljana, 29. 5. 2022.
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana
Foto: Aljoša Rebolj / SNG Drama Ljubljana, Festival Ljubljana

Ena izmed ključnih avtoric preteklega in tega stoletja Margaret Atwood je antični mit o Penelopi in njenem zvestem čakanju Odiseja najprej reinterpretirala v proznem delu Penelopina preja, potem pa svoje besedilo adaptirala še za odrsko uprizoritev, po katere predlogi SNG Drama Ljubljana v koprodukciji s Festivalom Ljubljana spektakularno zaključuje svojo sezono. Mitu o Odiseju in Penelopi Margaret Atwood obrne vizuro in v ospredje postavlja Penelopino življenje in razmišljanje, hkrati pa kot osrednji konflikt in nerazumljeno dejanje ne vzpostavlja tako zelo opevanega poboja več kot sto snubcev ob Odisejevem povratku, temveč (veliko manj izpostavljano, a toliko pomenljivejše) obešenje dvanajstih mladih dekel, ki so služile Penelopi na Itaki.

Uprizoritveno avtorsko besedilo v dramsko besedilo Penelopiada vtke še dele novele Penelopina preja, vključuje pa tudi drobce preostalega referenčnega gradiva – pod prevod drame in priredbo se podpisuje Tibor Hrs Pandur, ki je tudi dramaturg uprizoritve. Avtorska Penelopiada tako ostaja zvesta dramskemu izvirniku, saj ga ne krči po nepotrebnem, a se hkrati od njega odločno in pogumno odmika v tistih tekstovnih blokih, ko je to dramaturško ustrezno; rezultat je jasno strukturirano, predvsem pa vitalno uprizoritveno besedilo, ki je hkrati univerzalno in zdajšnje, v svoji izpovedni maniri pa ni ne pedagoško ne patetično, temveč polnokrvno in pomensko zaokroženo. Takšna je tudi izvedba v režiji Livije Pandur, saj uprizoritev ne išče bližnjic do cilja, temveč v tekstovno jedro zagrize z natančnostjo in usmerjenostjo misli, zdi pa se, da tudi z intenzivno intimnim doživljanjem gradiva. Agilna uprizoritev že ob vstopu občinstva na prizorišče na Peklenskem dvorišču Križank (kratka digresija: na premierski večer v predvsem za ne preveč toplo oblečene igralke prav bizarno polarnih razmerah!) neti napeto pričakovanje, ki ga kljub dvournemu trajanju tudi uspe izpolniti, saj vzdrži umerjen tempo precej goste stvaritve, ki je na eni strani izrazito ambientalna, hkrati pa znotraj prostorske okretnosti pusti dihati tudi besedi. Devet ustvarjalk v prostor vstopa z medsebojno nanašalnostjo, ki je znotraj kontinuiranega principa menjave vlog ne le precizno, predvsem subtilno orkestrirana tako v režijskem kot tudi gibalnem smislu (svetovalka za gib Sanja Nešković Peršin), kar še posebej presunljivo pride do izraza v prizorih posilstev in po njih; k vizualni estetiki enakovredno pridodajajo jedrnata, a večnamenska scenografija z osrednjim elementom dolge mize, ki v dogajanju nenehno spreminja svojo funkcijo (Sven Jonke), dramaturško osmišljena svetloba (Vesna Kolarec) in prožnost kostumov, v katere se učinkovito vpisujejo ne le karakteristike likov, temveč širše metafore besedila (kostumograf Leo Kulaš).

Avtorska Penelopiada tako ostaja zvesta dramskemu izvirniku, saj ga ne krči po nepotrebnem, a se hkrati od njega odločno in pogumno odmika v tistih tekstovnih blokih, ko je to dramaturško ustrezno; rezultat je jasno strukturirano, predvsem pa vitalno uprizoritveno besedilo, ki je hkrati univerzalno in zdajšnje, v svoji izpovedni maniri pa ni ne pedagoško ne patetično, temveč polnokrvno in pomensko zaokroženo.

Od devetih odrskih akterk fabulativno nit v največji meri v naslovni vlogi razvija Polona Juh, ki spet pokaže, da ima izjemen občutek za interpretacijo velikih tragičnih junakinj: v svoji igralski izraznosti ne zaide v patosne lege, temveč odmerjeno stopnjuje Penelopino izoblikovanje od skorajda naivne mlade deklice do mrtve duše v Hadu, ki noče pozabiti svojega prejšnjega življenja in z njim povezane krivde. Penelopa Polone Juh je občuteno dodelana stvaritev, ki pred gledalca brezkompromisno razpre paleto čustev in notranjih bojev mlade privilegirane ženske, ki kljub svoji privilegiranosti trpi v za ženske še zdaleč ne najbolj posrečenih časih. Kljub nosilnosti dogajanja pa je še en adut priredbe ta, da uprizoritev nikoli ne postane Penelopin solo, temveč se osišče konflikta venomer suče v zbliževanju in oddaljevanju med Penelopo in (dvanajstimi) deklami. Nekje vmes med njimi se giblje še nekoliko statusno povzdignjena Odisejeva nekdanja dojilja Evrikleja, ki se v interpretaciji Sabine Kogovšek v svojem sadizmu skorajda primika k Atwoodinemu liku tete Lidije iz antologijske Dekline zgodbe in je nosilka nenavadnega antagonizma, ki še širi vsebinsko polje s problematično, (žal!) aktualno, a vse premalokrat omenjano žensko mizoginijo. Dinamiko podrejenih in nadrejene ter toksičnost tovrstne prerazporeditve moči izoblikujejo še dekle, ki v dogajanju prevzemajo tudi druge vloge (na primer snubce): Saša Pavlin Stošić – ki vlogo dekle dopolnjuje s Heleno in obratno, a pri tem dosledno in v izvirnih detajlih ločuje obe vlogi – ter v SNG Drama gostujoči igralki Gaja Filač in Ivana Percan Kodarin, ki dosledno, zrelo in dostojanstveno pristopata do materiala. V vlogi dekel se igralkam pridružujejo pevke Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik in Maria Shilkina, katerih vloga je razen petja kljub stični mizansceni in identično izoblikovani koreografiji s prej omenjenimi igralkami neopredeljena, saj bolj ali manj ostajajo zgolj funkcije v ozadju. Ob tem sicer za uprizoritev nemotečem protislovju se poraja vprašanje, zakaj je dekel ob tovrstni vzpostavljeni uprizoritveni hierarhiji sedem in ne dvanajst (kot da jasno vedeti tudi uprizoritev): če gre za premišljeno odločitev in ne za splet okoliščin, bi bilo smiselno bolj usmeriti in opolnomočiti pevski del dekel ter jim dati ne le glas, temveč tudi besedo – toliko bolj, ker ne zaostajajo v gibalni izraznosti za kolegicami igralkami, kar še posebej velja za Zalo Hodnik, ki daje občutek izrazite odrske sugestivnosti. Tudi glasbeni del nasploh ostaja nekoliko neizkoriščen: avtorska glasba Dua Silence s karakterjem antične skrivnostnosti in nadihom sodobnosti atmosfero še najbolje podkrepi v zborovskih pesmih dekel, v posameznih solo partih pevk pa se zaradi visokih pevskih leg besedila niti ne razume, kar rezultira v samonamembnost in bolj kot dodana vrednost eskalira v dejavnik, ki lahko zmoti gledalčevo pozornost (glasbena vodja Živa Ploj Peršuh). V zvočnopripovedni krajini sicer izstopa posrečena priredba in dramatično nabita izvedba slovenske ponarodele pesmi Regiment po cesti gre, manj domiselna in kljub vsebinski skladnosti dokaj klišejska pa je umestitev emancipatorne popevke You Don't Own Me (v sicer skrajno prepričljivi izvedbi Polone Juh).

Epskemu in hkrati liričnemu popotovanju po stopinjah Penelopinega življenja in njenega vedno bolj prepletenega bivanja z deklami (in Evriklejo) nekoliko umanjka zgolj na samem koncu: sklepni prizor, verno sledeč knjižni in dramski predlogi s poskusom imitacije sodobnega sodišča v Hadu, odzveni kar nekoliko preveč poučno in plakativno, še posebej v primerjavi z gladkim tekom vsega dogajanja pred tem, za katerega gledalec jasno razume njegovo univerzalnost in (samo)nanašalnost. Sicer pa gre kljub manjšim nekonsistencam za bistro, večplastno in atraktivno celoto, ki s skrbno adaptacijo in pretanjeno karakterizacijo likov pomensko razpira in morda celo nadgrajuje izvirno osnovno Penelopiade. Ob občutenju uprizoritve se vzpostavljajo ključna vprašanja (ne)moči in (ne)resnice, usode in usodnosti žalostnih ter ne glede na družbeni status generalno zatiranih žensk, kot morda najbolj ključni in boleči pa vznikajo premisleki ne le o odnosu moških do žensk, temveč predvsem žensk do žensk – tudi danes. Penelopa že zdavnaj ni več Penelopa, ni več vzor, »poučna legenda, palica, s katero tepejo druge ženske«; a kaj je potem njena resnica? Kaj je resnica obešenih dekel? Kaj je v jedru njihove odnosnosti? Resnic je toliko, kolikor je akterk: h kateri se primakniti, pa na koncu ostane v premislek nam, gledalcem – tihim razsodnikom nekega drugega časa s pravzaprav podobnimi spolno zaznamovanimi anomalijami.

Vesna Kolarec, Maria Shilkina, Silence, Sven Jonke, Polona Juh, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Tibor Hrs Pandur, Ana Plahutnik, Urška Kastelic, Sabina Kogovšek, Zala Hodnik, Živa Ploj Peršuh, Leo Kulaš, Livija Pandur, Sanja Nešković Peršin, Ivana Percan Kodarin

Povezani dogodki