Kaj se spodobi reči, ko te znanec ali znanka ob mimobežnem srečanju na hitro vpraša, kako si? Edino družbeno sprejemljivo je – kljub ozaveščanju o naraščajočih stiskah v vseh starostnih obdobjih – reči, da je vse v redu. Dobro. Okej. Vse po starem. Gre. Problemi? Jih ni. Diktat nepravilnosti očiščenega življenja se začne sorazmerno zgodaj, v zgodnjih letih življenja in ob začetku vključevanja v socialno mrežo, ki ni družinska celica. Kaj pa je nepravilnost? Vse, kar odstopa od (mizernega) povprečja in zato avtomatsko postane problem. Ne gre le za materialne dobrine, kot je garderoba ali, na primer, kdo ima (boljši) mobilni telefon; drugačnosti, ki vodijo v probleme, še vedno generira socialni status, videz oziroma fizis, v najprimarnejši obliki pa ne nazadnje še vedno spol. Tudi s tega vidika je zanimivo – morda pa tudi pomenljivo – da letošnjo zasedbo mladega odra AMO, ki deluje v okviru SNG Nova Gorica, sestavljajo zgolj dekleta (Hela Beltram, Tina Biaggio, Ginevra Gianferrari, Zala Kogoj, Malaja Mikulin, Ivana Vodopivec, Karin Winkler in Minka Zavadlav). Ta v aktiv(istič)ni drži na odru gradijo glasno in dinamično pripoved o tistem, kar jih obremenjuje, muči in preplavlja v vsakdanu mladostnice.

Avtorski projekt v režiji Brine Klampfer Merčnik preigrava paleto (vrstniškega) ne toliko fizičnega kot psihičnega in verbalnega nasilja, ki danes pogosto generira nezdrave odnose in omogoča, celo spodbuja pozicije (ne)moči, v kateri se morda prav prek zasedanja deklet v moške vloge še bolj izkaže, da je žrtev tovrstnega nasilja (bolj) pogosto ženski spol. Sporočilnost predstave pa je sicer vpisana v samo genealogijo nasilja – kje se nasilje začne, kako raste in kdaj začne izraščati iz (še vedno mladega) posameznika, ki začne buzerirati druge in samega sebe? Kje zatajijo institucije? Kje poligon (samo)pomilovalnega posplošenega mantranja tipa »ampak nekomu gre pa še slabše kot meni« postane nevaren? Kdo je ta, ki mu gre na koncu najslabše in ki je najšibkejši člen družbe ali družbene celice: razreda, skupine, društva, odnosa? Kaj se je dogajalo dečku v vrtcu, da kot mladostnik razmišlja o samomoru? Kdo po spletu piše dekletu, ki danes na Facebooku, Instagramu in Tiktoku objavlja selfije s samopoškodbami? In kaj vse se je (ali pa ni!) zgodilo težaku srednjih let, ki malomarno zavojuje natakarico v gostilni? Skupek prizorov, ki se sklene v zaključeno zgodbo, odločno izraža, da je nasilje tisto, ki generira novo nasilje, nestrpnost in sovražnost, za katere se tako pogosto sprašujemo, od kod so prišli.

Ne gre le za materialne dobrine, kot je garderoba ali, na primer, kdo ima (boljši) mobilni telefon; drugačnosti, ki vodijo v probleme, še vedno generira socialni status, videz oziroma fizis, v najprimarnejši obliki pa ne nazadnje še vedno spol. Tudi s tega vidika je zanimivo – morda pa tudi pomenljivo – da letošnjo zasedbo mladega odra AMO, ki deluje v okviru SNG Nova Gorica, sestavljajo zgolj dekleta.

Mlade ustvarjalke nasilje večino preigravajo v kontekstu svojega življenja, kar se zdi avtentičen izraz današnje mlade osebe: hiti, peha se za (odličnim) uspehom, skrbi jo vpis na fakulteto, ki se nekje na srednji rok ravno tako ne zdi perspektiven za uresničitev življenjskih ambicij in za posameznikovo samozadostnost. V tem duhu je še posebej posrečen prizor, v katerega se vpenjajo vaje iz testiranja za športnovzgojni karton (mentorica za gib Vita Osojnik), vsakoletne formalnosti osnovne in srednje šole, pri katerih je treba pokazati tisto najmočnejše, najhitrejše, najboljše – v primeru merjenja kožne gube pa tudi tisto najtanjše. Samo pobrskajmo po spominu: z rezultati tega kartona si hitro lahko prepočasen. Nešporten. Debel. Len. Najšibkejši člen z najslabšim športnovzgojnim kartonom; poligon testiranja tako postane poligon komentiranja, zaničevanja, posmehovanja in žalitev pa tudi poligon tekmovanja in primerjanja. Ti imaš debelejšo kožno gubo; ti si skočil precej manj, ker dlje ne zmoreš; ti si prešibek, zdržal si samo toliko in toliko sekund; ti si pa prepočasen; premalokrat si potapkal plošči v eni minuti. Premalo, prepočasi, ni dovolj, prešibko …

Logika današnje družbe, ki diktira lastno odgovornost za uspešnost, ne prenese slabih rezultatov. Pa se kdaj vprašamo, kaj so posledice teh številk, ocenjevanj, vrednotenj? Tudi v maturitetnih ocenah, pogojih za vpis na (prej omenjeno ne več perspektivno) fakulteto. Prizor vedno mučnejše skrbi dvojezičnega dekleta zaradi mature iz slovenščine cinično barva zimzeleni napev Paroles, paroles, ki razgrinja nesmisel umetno ustvarjene vrednosti posameznika, pogojene z vrednotenjem njegovih uspehov v hipnih trenutkih testiranja in preizkušanja znanj (pogosto hinavsko ovitega v preizkus (ne)nezmožnosti obvladovanja stresnih situacij, za katere je posameznik spet odgovoren sam). Včasih je vsega preprosto preveč – kar v najkrutejšem izrazu kaže (z maturantko sočasen) prizor polaganja rož na grob mladega človeka, ki je predolgo časa trdil, da nima problema.

Uprizoritev Nimam problema! se v končni fazi zaključi optimistično, z drobcem upanja, da kot družba še nismo popolnoma okosteneli in apatični, temveč da zmoremo opaziti stisko, ubesediti skrb in nežnost in da se znamo primakniti k tistemu, ki trpi. Parola pristne skrbi in medsebojne pomoči tako na lep, iskren način preglasi med predstavo ogledani svet vedno bolj besne nestrpnosti in koleričnega nesprejemanja. Je res vse v redu? Je res okej? Si prepričan, da nimaš problema? Nič ni narobe s tem, če ga imaš. In nič ni narobe, če potrebuješ pomoč, pogovor, objem, stisk dlani – ali preprosto nekoga, da te posluša in te povabi k igranju z avtomobilčki.