Peto sezono gledaliških esejev pod krovnim naslovom Takorekoč in kuratorskim vodstvom Boštjana Narata sta odprli Pia Prezelj in Katarina Stegnar z esejem Kot jabolko sladko, visoko na veji. Ker uprizoritveni program vstopa že v peto sezono, se je že dodobra ugnezdil v zavest občinstva Nove Pošte in postal tako rekoč integralni del programa tega prostora. Raznolik nabor avtorjev_ic je v tandemu z igralko_cem Slovenskega mladinskega gledališča tako ustvaril že lepo število uprizoritev, ki se nagibajo enkrat bolj k gledališču, drugič bolj k teoriji, literaturi, filozofiji, ustvarjajo enkrat bolj konvencionalne, drugič bolj eksperimentalne odrske dogodke, vsekakor pa utrjujejo zavest o širini naše uprizoritvene krajine, v kateri so formati tega tipa in njim sorodna predavanja - performansi še relativno sveži, sploh upoštevajoč institucionalno podporo, ki jo je Takorekoč deležen. Kot jabolko sladko, visoko na veji se vpenja v še en kontekst oziroma trend, ki preči območje dramskega in vseh ostalih uprizoritvenih praks v Sloveniji. Preteklih nekaj sezon je namreč izostrilo zavest in na rampo potisnilo problematiziranje patriarhalne ureditve življenja ter končno na slovenske (institucionalne) odre pripeljalo več odločno feminističnih vsebin. Tako ustvarjalke kot ustvarjalci (pri čemer, zanimivo, tudi slednji vstop v problematiziranje patriarhata pogosto vidijo zgolj s perspektive žensk, kot da le-ta ne bi bistveno določal tudi družbene konstrukcije moškosti) so se očitno združili v zavesti, da neenakost med spoloma predstavlja plodovit in za zdaj še neizčrpan odrski potencial. V ta korpus se zagotovo umešča tudi Prezelj, ki svoje dotično esejistično delo (podobne vsebinske smernice pa goji tudi v svojem siceršnjem literarnem ustvarjanju) tke iz izkušnje z institutom poroke in izstopom iz njega, prekinitvijo le-te. Povedno je, da se tudi avtorica, ki sicer ne deluje primarno na področju uprizoritvenih umetnosti, odloči na oder pripeljati ravno te vsebine. To nedvomno potrjuje nujo po širši, poglobljeni in sistematični analizi tega pojava v slovenski gledališki krajini, ki pa nima mesta v refleksiji dotične uprizoritve.

Kot jabolko sladko, visoko na veji je tako najmočnejše, ko svojo literarno noto sopostavlja z birokratizacijo nečesa na videz tako preprostega, kot je »ljubezen« med dvema osebama.

Osredotočimo se torej na Kot jabolko sladko, visoko na veji. Pia Prezelj za izhodišče postavlja vrt svoje babice, vrt, ki ve več kakor grob, saj je babica na njem preživela več časa. Odpre se precizno izgrajena pripoved, ki jo avtorica dosledno v precej visoki slovenščini predaja občinstvu. Babica, ki implicitno odpre kontekst tradicije (podprejo ga omembe verouka), tako postane nekakšen temelj pripadanja. Pripadanje, ki se skozi avtoričino odraščanje, manifestira v ustvarjanju lastne družine preko poroke. V to krovno nit avtorica vpeljuje problematiziranje z zgodovino instituta poroke, popelje nas v čas, ko nevestina volja pri sklenitvi poroke ni bila upoštevana, in skozi to esej problematizira figuro neveste kot take. Slednje je podkrepljeno tudi s kostumskimi elementi (Prezelj je oblečena v hlačni kostim, nevesta se vzpostavlja preko vlečke). Prav tako je ravno poroka oziroma ohcet tisti družabni dogodek, v katerem esej išče svoje gledališke potenciale. Sliši se harmonika, malo se zapleše, nevesti z zavezanimi rokami skušata ugrizniti v viseče jabolko, deli se štrudelj. Vendar uprizoritev ves čas ostaja trdno v sferi pripovedovalskega, zdrsi v uprizarjanje so skopi, mestoma nekoliko prazni in prehitri, da bi lahko celostno razigrali in poživili atmosfero, v tem so simptomatični poskusi vključevanja občinstva, ki nekako sami po sebi zamirajo. Tako se navkljub osebni noti, ki jo ustvarja začetni poudarek, eseja Kot jabolko sladko, visoko na veji drži izrazito seriozen, na trenutke celo moralističen ton. Ta odpira zavest o trdni zakoreninjenosti družbene zavesti o partnerstvu in konceptu jedrne družine kot najvišjem smotru odraslosti ter tako načenja težo, ki jo posamenik_ca čuti, ko denimo teh idealov ne doseže oziroma v njih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne vzdrži. Pri tem na tekstualni ravni pri občinstvu vzbuja občutek, da gledamo nekakšen uvod, del razprave, ki bi lahko (in morda tudi bo) razvila še številne druge poante ali odprla širše perspektive. K serioznosti prispeva tudi sama izhodiščna situacija, ki avtorico kot »sveže poročeno« in kmalu zatem »sveže ločeno« umešča v prostor čakalnice na upravni enoti. Kot glas te upravne enote, družinskega zakonika ter prevzemanja drugih citatnih pozicij se v uprizoritev vključuje Katarina Stegnar. Stegnar ustvarja zelo intrigantno in mestoma celo paradoksalno igralsko prezenco, saj navkljub zavedanju, da večji del navaja ali povzema druge govorce in za razliko od Prezelj ne govori iz osebne izkušnje, njene dele preveva občutek izrazitejše osebnosti, s čimer ključno pripomore k razgibavanju pripovednega toka.

V sklepnem delu se Kot jabolko sladko, visoko na veji razširi na skupnost kot tako, tematsko preseže okove poroke in vpeljuje nestrpnost do drugih, delitev na naše in vaše. Preskok, ki je sicer intuitivno logičen, se zdi uprizoritveno nekoliko premalo jasen in morda asociativno prešibko povezan, da bi gledalka_ec lahko neposredno odkrila miselni tok, ki stoji za njim. A uprizoritev tudi v tem delu ostaja koherentno izvedena in ohranja svoj minimalistično izpiljeni odrski izraz. Kot jabolko sladko, visoko na veji je tako najmočnejše, ko svojo literarno noto sopostavlja z birokratizacijo nečesa na videz tako preprostega, kot je »ljubezen« med dvema osebama. Predstavlja košček mozaika v raziskovanju zgodovine izgradnje patriarhalnih idealov in raziskuje kotičke, kamor so se le-ti zakopali. Vsekakor pa v nas vzbuja radovednost ali željo po nadaljnjih odrskih premišljanjih instituta poroke, sploh upoštevajoč zavest o tem, kako pogosto smo na odru priča porokam, ne da bi bile le-te kakorkoli preizprašane.