Ivana Maričić, 30. 8. 2022

Naj zmaga najpristnejši

Ambrož Kvartič in Neisha: POVODNI MOŽ. Festival Ljubljana, Križanke, 23. 8. 2022.

Foto: Arhiv Festival Ljubljana

Festival Ljubljana je postregel z izvirno produkcijo pop rock muzikala Povodni mož po motivih istoimenske Prešernove balade. Tako kot je pred njim tudi »doktor Fig« od Valvasorja prevzel elemente pripovedi o Urški in Povodnem možu, je tudi Ambrož Kvartič (avtor besedila) obdržal glavne motive ter jih aktualiziral. Besedilo prinaša pripoved o mladi vplivnici Urški, ki si želi »več pogledov« – pa ne v humanističnem pomenu širjenja lastnih obzorij, temveč nasprotno; predstavlja se kot objekt, ki hrepeni po pogledih, saj ji naraščanje števila vanjo uprtih oči dobesedno viša vrednost. Vsa ljubljanska zrkla jo že poznajo, zato meni, da potrebuje večji trg, pri čemer ji lahko pomaga »karizmatičen in uspešen sodobni poslovni guru« – Povodni mož ali skrajšano PM.

Urška glavnega protagonista dojema kot sredstvo za doseganje višjih ciljev, in sicer poslovnega ter osebnega uspeha. Zadeva pa se nekoliko zaplete, ko ugotovi, da PM ni tisto, za kar se izdaja – torej iskren, nasmejan in pristen poslovnež – pač pa se za nasmehom skriva hladen in odtujen človek, obseden s svojim tehnološko naprednim poslovnim modelom tovarniške izdelave avtentičnih posameznikov, ki se udeležujejo njegovega seminarja z ambicijami, enakimi Urškinim. Razlika med Urško in ostalimi vplivneži, ki brez pomislekov sledijo PM-ovim napotkom za uspeh v sklopu vzgojno-izobraževalnega seminarja za nadarjene posameznike, je v njenem nespoštovanju »šolskih« pravil: (1) udeleženci seminarja naj bi bili vselej pozitivno naravnani, negativna čustva niso zaželena; (2) prepovedan je stik z zunanjim svetom; (3) PM je »PM«. Urška ga takoj naslovi z »gospod PM« (prekrši tretje pravilo), govori po telefonu s Prijateljico (prekrši drugo pravilo), v Antigoninem slogu ohranja lastni notranji moralni čut in se upre izključitvi enega izmed kolegov, ne opravlja svojih obveznosti pri seminarju, navsezadnje pa je tudi nezadovoljna s samim učnim programom (njena resigniranost krši prvo pravilo). Navkljub temu pa ima s PM-om še vedno privilegiran odnos, saj jo ta obravnava kot učenko z največ potenciala, ljubezenska pop balada v duetu pa tudi nakazuje na njuno medsebojno »kemijo«. Izhod iz grozot standardiziranega oblikovanja novih posebnežev ji ponudi PM-ova desna roka Natakar: svetuje ji, naj se sama izloči iz (tovarniškega/šolskega) PM-ovega sistema in najde lastno pot. Urška s tem dejanjem preseže okvire seminarja, uniči PM-ov vpliv in nazadnje tudi njegov obstoj. Osvobojena verig PM-ovega tekočega traka, se spremenjena »vrne« na začetek zgodbe, na ples njene oboževalske skupnosti, ki se ji je zaradi obiska seminarja sprva izneverila.

V decentni režiji Sare Lucu, ki logično in brez ekscesov sledi narativni logiki, lahko zablestijo vsi nastopajoči. Čvrsta stalnica predstave je visoka vokalna pripravljenost vseh pevk in pevcev v glavnih vlogah. Sara Briški Cirman – Raiven je v vlogi Urške očarala z vedno zavidljivo polnim glasom, ki zlahka prehaja iz nižjih v višje registre. Prav tako se intenziteta njenega petja spretno prilagaja različno čustveno nabitim situacijam. Vseeno pa gre za muzikal, morda bi zato lahko pričakovali protagonistki namenjene zahtevnejše plesne točke – to vlogo je prevzel odlično gibalno (in vokalno!) pripravljen zbor. Igralsko najprepričljivejši je bil Jure Kopušar v vlogi PM-a: njegova odrska prezenca je vselej bila močna, telesna govorica pa usklajena z obrazno mimiko, ki je sovpadala s hitrimi značajskimi premenami v njegovi vlogi, obenem pa je prepričal tudi z vokalom, saj se je njegov nekoliko hrapav glas »žanrsko« ujel z distorziranimi kitarami. Posebej je treba izpostaviti Luko Markusa (Natakar) in Tanjo Pečenko (Prijateljica), ki jima je forma muzikala pisana na kožo. Oba sta uspešno združila visoke vokalne zahteve s plesnimi in igralskimi izzivi.

V decentni režiji Sare Lucu, ki logično in brez ekscesov sledi narativni logiki, lahko zablestijo vsi nastopajoči.

Povodni mož glasbeno temelji na fuziji večinoma retro žanrskih vzorcev – dance, reggaeton, pop s preloma tisočletja, hip-hop, rock, tehno itn. – pri čemer si glasba (Neisha), ples (Željko Božič in Maša Kagao Knez), režija (Sara Lucu), kostumi (Dominika Monte) in video (BEAM TEAM – Stella Ivšek in Anja Romih) skupaj prizadevajo za jasno ločevanje med Urškinim in PM-ovim svetom. Slednji je postavljen v milje tehno ritmov in rock zvočnosti, z značilnimi črnimi oblačili, usnjenimi jaknami, drznejšimi kroji, projekcijami geometričnih oblik in številk všečkov ter z robotskimi, odrezanimi plesnimi gibi. Ženski, torej Urškin svet pa je svetlejši, barven, izpolnjen s priljubljenimi plesnimi ritmi in mehkejšimi gibi. Nežna zvočna slika in večja »plesnost« Urškinega sveta naj bi bila bolj »avtentična« v nasprotju s PM-ovim odtujenim, tehnološko distopičnim svetom. Vendar Neishina glasbena govorica v obeh primerih ostane zvezana enaki glasbeni logiki; po eni strani si nasprotna pola delita enako glasbeno gesto, utemeljeno na obuditvi starejših glasbenih žanrov, po drugi strani pa je Neishin začetni opus sam postal retro, zato se avtorici glasbe ni bilo treba oddaljiti od svojega siceršnjega sloga, temveč je vanj vpletla reference na znane pop komade (denimo Hit the road Jack ali Wavin' flag) ter značilne žanrske vzorce. Diferenciacija med svetovoma se tako omeji na žanrsko različnost s sicer enako zvočno podlago in enostavno glasbeno logiko.

Vendar se pokaže, da tako kot je na glasbeni ravni razlika le vprašanje odtenka enake barve, je tudi libreto zgolj navidezno razrešena napetost. Drama med pravo in lažno avtentičnostjo se sklene z zmago Urške v PM-ovi lastni igri; je bolj avtentična kot najbolj avtentičen med avtentičnimi, zato se izkaže za edino zares avtentično. S tem pa ni postavljen pod vprašaj pretirano samoumevno zastavljen koncept avtentičnosti, temveč se kot odrešilna ponuja prava avtentičnost v primerjavi z zlagano. Če je prvi del muzikala prinašal tavtološko pravilo, vredno samega božanstva – »PM je PM« – pa je drugi del kronan s spremembo glavnega označevalca; sedaj je namreč Urška »pač taka, kot je«, oz. Urška je Urška. Krog je sklenjen in cilj dosežen: Urška postane tisto, kar si je vselej želela biti, najboljši produkt PM-ove tovarne. Ali drugače: PM ji je dal tisto, po kar je prišla – pristnejši stik s samo seboj, ki ga je moč unovčiti z doseganjem večjega števila sledilcev na družabnih omrežjih. Ni povsem jasno, kako Urška ukine PM-ov obstoj, vse skupaj se odvije v mističnem vrtincu, a glavno je, da ne spremeni lastnih prepričanj, pravzaprav jih utrdi in s tem simbolično zavzame PM-ovo mesto. Učenka preseže učitelja in s tem sama predstavi nov model uspešnosti, postane nova norma. Zato je le vprašanje časa, kdaj bo Urška odprla svoj, morda manj restriktiven, seminar za vzgojo mladih generacij internetnih zvezdnikov, ki pa bo spet terjal inovacijo ...

Jure Kopušar, Sara Lucu, Anja Romih, Stella Ivšek, Luka Markus, Dominika Monte, Željko Božič, Tanja Pečenko, Sara Briški Cirman, Maša Kagao Knez

Povezani dogodki

Ivana Maričić, 15. 6. 2022
Rigoletto na mariborskem dvoru
Ivana Maričić, 23. 3. 2022
Pridne punce
Ivana Maričić, 1. 12. 2021
Ritorna Vincitor!