Po motivih dela Ele Peroci je bila v Hiši otrok in umetnosti premierno uprizorjena predstava Hišica iz kock v režiji Irene Rajh. 

Elemente izvedbe spajata predvsem geometrija in raziskovanje potenciala geometrijskih likov in teles ter večnamenske uporabe kock v uprizoritvi. Nekatere kocke namreč v sebi skrivajo lutkovne avtomate, nekatere rekvizite (jajce, volna), na določenih pa je napisano celotno besedilo oziroma odlomki zgodb, kocke so različnih velikosti in na zunanjih ploskvah pobarvane z raznolikimi barvami. 

Scenografija (avtorica likovne podobe je Špela Trobec), ki sestoji iz omenjenih kock v različnih postavitvah, se razvija oziroma spreminja skozi dramske situacije, ki jih označuje vnovično podiranje in sestavljanje kock, podobe pa variirajo od stolpa do ustvarjanja podlage za premikajoče se projekcije živali. Sicer je likovna podoba celovita – kostumografija in scenografija sta zaznamovani in povezani z geometrijsko konotacijo, kot so črte, pravokotniki, kvadrati. Zgodba po motivih Ele Peroci je bolj ali manj zvesta izvirniku – hiša iz kock še vedno ostaja jedro dogajanja, iz uprizoritve pa žal ni povsem jasno, kako so posamične sekvence med seboj povezane in kako se navezujejo druga na drugo, kar je posledica nekonsistentne vpeljave in animacije likov. To se vidi predvsem pri zmedi glede tega, kdo je sploh nosilec pripovedi – ali je to deklica Jelka ali igralka (Barbara Kanc), in če je to deklica Jelka, ni jasno, ali je animirana (na začetku in koncu ima Kanc na prstu manjšo kocko, ki jo nekaj časa animira, potem pa pospravi) ali pa je animatorka v vlogi deklice Jelke. Dogajanje zvočno pospremi Tamara Pepelnik na violini in violončelu (avtorja glasbe sta Samo Vovk in Barbara Grahor Vovk). Glasbena podlaga se lepo dopolnjuje z dogajanjem, sploh pri oponašanju zvokov iz okolice, ter predstavi doda vsaj nekaj ritma.

Zgodba po motivih Ele Peroci je bolj ali manj zvesta izvirniku – hiša iz kock še vedno ostaja jedro dogajanja, iz uprizoritve pa žal ni povsem jasno, kako so posamične sekvence med seboj povezane in kako se navezujejo druga na drugo, kar je posledica nekonsistentne vpeljave in animacije likov.

Uporabljenih je veliko različnih metod lutkovne animacije, s katerimi se uprizoritev odmika od klasičnega lutkovnega gledališča in se spogleduje z animacijo objektov. Skozi zgodbo gledalca vodijo prstna lutka, ki je v bistvu objekt (kocka), projekcije živali, ki jih zvočno animira Pepelnik, ter lutkovni avtomati. Prostor za vidljivost in premikanje pa s premikanjem kock oblikuje Kanc. Žal pa je vsak posamični element v uporabi tako malo časa, da se poraja vprašanje upravičenosti njihove vključenosti. Sploh pa uprizoritvi, ki traja trideset minut in ima eno animatorko, vse to mnoštvo elementov prej škodi kot koristi. Zavoljo vidljivosti projekcij, ki služijo animaciji živalskih likov, pride tudi do nekaj lučnih sprememb, ki so precej grobe, predvsem pa niso v funkciji ustvarjanja atmosfere ali ritma ter stopnjevanja napetosti. 

Ključni problem te uprizoritve sta režija in dramaturgija oziroma njun manko. Čeprav gre za zanimive ideje, ti nikakor niso povezane v celoto, zgodba ni pretirano izčiščena, elementov mrgoli in nikakor niso osmišljeni. Še najpogostejši motiv v predstavi je fascinacija nad geometrijo in škoda je, da ustvarjalci niso ostali pri tem, saj so sedaj v igro s kockami precej nasilno vpeti številni drugi elementi, ki smisel prej odvzemajo, kot pa dodajajo, kot so na primer najdba jajca, gumba in niti. Njihova funkcija tako ostane pri kratkočasni fascinaciji nad novim objektom, za uprizoritev kot celoto pa nikakor niso merodajni. 

Škoda je, da se predstave na račun preštevilnih idej pogosto sfižijo, saj bi z jasnejšo vizijo in redukcijo elementov lahko gledali več boljših in bolj domiselnih.