Lara Ekar Grlj, 7. 9. 2021

Na plesu odnosov

DUNAJSKI VEČER. Cankarjev dom, SNG Opera in balet Ljubljana, 26. 8. 2021
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Ljubljanski balet je s predstavo Dunajski večer začrtal dva začetka – začetek nove sezone in začetek dela novega umetniškega vodje Renata Zanelle, ki je funkcijo prevzel in se predstavil publiki prav s to predstavo. Koreograf italijanskega rodu je diptih pred postavitvijo v Cankarjevem domu predstavil že na odru dunajske opere. Prvi del z naslovom Opus 73 je ustvarjen na glasbo Ludwiga van Beethovna Koncert za klavir št. 5 v Es-duru z izvrstno interpretacijo solista pianista Petra Milića, ki plesni postavitvi z virtuoznostjo pričara dodatno dimenzijo. V drugem delu pa se prepleta glasba Johanna Straussa, Johanna Straussa mlajšega, Josefa Straussa in Gustava Mahlerja pod dirigentskim vodstvom orkestra Kevina Rhodesa.

Za prvi del diptiha, Opus 73, je koreografa navdihnil Beethoven, ki mu Zanella svojo koreografijo tudi posveča. Skupaj s plesalci ljubljanske baletne hiše mu je izvrstno uspelo ustvariti plesno podobo čutnosti, ki jo ponuja Beethovnova glasba.

V Opusu 73 glavno nit prevzamejo štiri plesalke, ki jim uspe dobro prikazati žensko in ženstvenost na odru, kar koreograf zagotovo ujame tudi s povezavo ženskih plesnih delov s solističnimi deli koncerta, medtem ko se moški plesni deli povezujejo z orkestrom. Solistke ljubljanskega baleta: Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja in Nina Noč, v tem delu uspešno utelešajo koreografovo videnje moči, skrivnosti, strasti in radost, ki skrivaj tlijo v ženski, ob tem pa vsaka izraža tudi svoj plesni karakter. Vse to poudarijo tudi dokaj preprosti kostumi (skupaj s sceno sta jih oblikovali Anne Marie Legenstein in Alexandra Burgstaller), ki izoblikujejo in dodatno poudarijo njihovo telesnost. Gibanje, ki se ustvari z iskanjem stika s tlemi, z iskanjem meja ravnotežja ... deluje kot nekakšno radostno poigravanje, po drugi strani pa dolge linije, ki se raztezajo po prostoru, izkazujejo prisotnost ženske in njene moči. Plesalci iz sebe v prostor vnašajo gibe, ki so sprva zmehčani, vendar hipoma postanejo ostri in odrezavi. Skupni deli koreografije, zlasti v zborovskih delih, v začetnem delu na trenutke delujejo neusklajeno, kasneje pa se uspešno sestavijo v harmonično celoto. Pozornost pritegne tudi minimalistična, a učinkovita scenografija, ki se v sicer praznem prostoru poigrava z dvigovanjem in spuščanjem visečih scenskih elementov po celotni globini in širini odra ter s tem ustvarja raznolike dinamike prostora. V teh elementih, ki spominjajo na kaplje, bi morda lahko videli in prepoznali čas – čas, ki visi na nitki, obenem pa ustvarja občutek trenutka, v katerem se znajdeta moški in ženska, kar je še posebej očitno v pas de deuxu Nine Noč in Lukasa Zuschlaga. V duetu se koreograf poigrava s telesno povezanostjo obeh plesalcev: padci enega in podpora drugega, ločitev in nato ponovna združitev obeh, spet hitri prehodi med mehkimi in ostrimi linijami v uprizoritvi, ki izpadejo kot stalno spreminjanje kroga v kvadrat in obratno, predstavljajo študijo odnosa med žensko in moškim. Vse to je plesalcema z odlično medsebojno povezanostjo in izdelanimi gibi uspelo ujeti.

Opus 73 je koreografija, ki gotovo zahteva natančno povezanost vseh delov, nastopajočih in elementov uprizoritve, kar je koreografu (z redkimi izjemami) zagotovo uspelo. K temu je pomembno prispevala tudi odločitev za uprizoritev na odru Gallusove dvorane, ki daje dovolj prostora celotnemu ansamblu in omogoča, da gledalec zazna in vidi celoto ter čiste linije, ki jih izvajajo plesalci v skupinskih ali pa solističnih delih.

Celotni večer je za ljubljanski balet zagotovo uspeh, prav tako za novega umetniškega vodjo, ki ima možnost popeljati ansambel do nove točke razvoja.

Drugi del baletnega diptiha z naslovom Vsi na valček ustvari popolnoma drugačno vzdušje. Od preizpraševanja odnosov se baletni večer premakne k vzdušju božično-novoletnega časa. Toda takoj po dvigu zastora se zazna koreografov odnos do vsakoletnih dunajskih novoletnih koncertov. Koreografija se uspešno poigrava z veliko mero humorja, sproščenosti, na trenutke pa do neke mere celo s parodijo. Zanelli uspe ujeti pravšnjo mero obojega, čeprav celota uprizoritve v drugem delu mestoma ni trdno speta in razpade na posamezne dele. Koreografiji na polki Naj živi Madžarska in Lahka kri se še posebej spretno gibljeta med humorjem in parodijo, ki ju plesalci odlično dosežejo z natančno izvedbo, ujemanjem z glasbo in z močno odrsko prezenco. Ves drugi del pa koreograf konstantno išče nasprotja med tradicionalnim pogledom na valček in njegovo opozicijo, celo sodobnim odnosom do tradicije. Pri tem velja posebej izpostaviti del, ki ga Zanella ustvari na Straussov valček Umetnikovo življenje: skozi povezanost plesalcev (solo para sta plesala Tjaša Kmetec in Lukas Zuschlag ter Yaman Kelemet in Hugo Mbeng) ter njihovo natančno tehnično in emocionalno izvedbo koreografij jasno začrta razliko med dvema pogledoma na tradicijo dunajskih zabav, ki pa jo med celotno koreografijo postavlja na glavo in postopoma zabriše, kar se sprva zgodi pri »menjavi« parov med klasično interpretacijo in sodobnim pogledom na Umetnikovo življenje, nato pa združitev stopnjuje s tem, da se vsi plesalci med seboj zamenjajo oziroma združijo. S tem na nek način prikaže pomembnost združevanja tradicionalnega in klasičnega s sodobnim, kar se zdi, da je ravno v času, ki ga živimo, še kako pomembno. V postavitvi se mestoma odraža kaotičnost, ki nastane zlasti v skupnih nastopih celotnega baletnega ansambla. Zanella pa drugi del prepričljivo zaključi s spremembo atmosfere. Kulisa s poslikavo ljubljanske opere se dvigne, pojavijo se močni reflektorji, na odru pa dva plesalca (Nina Noč in Kenta Yamamoto) odplešeta Adagietto na Mahlerjevo glasbo, ki gledalca prestavi na veliko intimnejšo raven. Plesalca – mojstra mehkih premikov rok, dolgih linij in natančno izvedenih korakov – ustvarita občutek krhkosti, ki se zgodi med dvema človekoma, in s tem prikažeta določeno mero ranljivosti, ko lahko že majhna stvar vse spremeni v prah. Kaotičnost dunajskih plesov izgine in ostaneta le posameznika, ki spet odpirata vprašanje odnosa in na nek način spenjata oba dela baletnega večera.

Celotni večer je za ljubljanski balet zagotovo uspeh, prav tako za novega umetniškega vodjo, ki ima možnost popeljati ansambel do nove točke razvoja.

Renato Zanella, Ana Klašnja, Lukas Zuschlag, Nina Noč, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Yaman Kelemet, Hugo Mbeng

Povezani dogodki

Lara Ekar Grlj, 14. 9. 2021
Kontinuum skupnega diha