Ana Lorger, 8. 11. 2022

Moč biti ranljiv

Žiga Divjak: KRIZE. Koprodukcija: Nova pošta, Slovensko mladinsko gledališče, Bitef, Udruga Domino. Ogled premiere: 27. 10. 2022, Nova pošta.
Foto: Žiga Divjak
Foto: Žiga Divjak
Foto: Žiga Divjak
Foto: Žiga Divjak
Foto: Žiga Divjak
Foto: Žiga Divjak
Foto: Žiga Divjak

Predstave Žige Divjaka, ki so vedno zaznamovane s politično-socialnimi temami in se dotikajo vprašanja izkoriščanja delavcev in delavk, utišanja etničnih in rasnih manjšin, ekoloških problemov ter posledične socialne neenakosti, se tako na uprizoritveni kot tudi na vsebinski ravni zgostijo prav v Krizah. Telesa, za katera smo po navadi vajeni, da jih režiser statično postavi v del dvorane, s katerega govorijo, so tokrat utišana, molčeče igralke in igralci enourne fizične akcije izvajajo kar na mestu. Na besedilni ravni predstava skuša na najširši možni način zaobjeti in predvsem razumeti stanje, zaznamovano s krizami, ga prepoznati ter se do njega opredeliti.

Glas in telo v predstavi tokrat ostaneta ločena, razplastita se na dva nivoja, a seveda dialoško vplivata na občinstvo. Off glas, ki se akuzmatično predvaja po zvočnikih, za predstavo posodi Blaž Šef, medtem ko igralke in igralci na odru skoraj celo uro molče tečejo na mestu. Zamislimo si lahko, da Vito Weis, opremljen s športnimi pripomočki (otroško kolo, čelada, rokavčki), teče do svojih otrok, Sara Dirnbek, mlada intelektualka, teče na faks, Klemen Kovačič, dostavljavec paketov, teče do naslednjega naslova, Draga Potočnjak teče na (družinsko?) praznovanje, Katarina Stegnar po službi teče na jogo, Gregor Zorc v kravati na letališču lovi svoj let, Iztok Drabik Jug v delavski opravi teče z malice na delo … Vseh sedem igralcev in igralk ujamemo v trenutku vsakdanjih opravil, na individualnih otočkih, kjer vsaka entiteta drvi naprej, osredotočena na svoj plan, zazrta v cilj, ki si ga je zadala.

Minimalni premiki teles, kot so slačenje puloverjev, napihovanje rokavčkov, grizljanje sendviča, pitje soka ali skeniranje paketov ter uporaba telefona, delujejo kot fizični orkester, enkrat v disharmoniji, drugič v sozvočju z ostalimi telesi, ki jih združujeta skupni prostor in čas, saj vedno bolj izčrpana in prepotena telesa ne komunicirajo med sabo vse do konca predstave. Zgolj takšna, izvzemši off glas v ozadju, pa bi jih lahko brali tudi kot čisti performans. Prezenca Katarine Stegnar in Gregorja Zorca, ki ju na primer poznamo iz Vie Negative, v nas vključi veriženje označevalcev, vezanih na perfomativno zgodovino njunih teles. Izbran igralski ansambel, režijski in dramaturški principi pa se med drugim izkažejo za avtoreferencialne. Poleg tega pomenskega sloja sta tu še kostumografija (Tina Pavlović) in scenografija (Igor Vasiljev), ki sta sami zase izjemno komunikativni. Njihovim telesom se namreč ob bok postavljajo viseča odsekana drevesna debla, ki kot nagačene živali visijo sredi belih sten. Medtem ko tečemo za svojimi cilji, nevede sekamo drevesa?

Singularnost telesa pred nami dobiva občost skozi besedno pripoved o zgodovini kapitalizma, ki gre z roko v roki z zgodovino kolonializma, posledično akumulacijo kapitala znotraj elit in njegovo ideološko razsežnostjo. Na ta način se predstava na estetski ravni izkaže za popolnoma gledališko izkušnjo, ki pa istočasno zavzame izobraževalno, če ne celo agitatorsko funkcijo. Ta v občinstvu poleg izkustvenega aparata vključi še aktivno vlogo človeka kot političnega subjekta.

Off glas Blaža Šefa, ki povzema motive in misli knjig Manj je več  Jasona Hickla in Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing, je v predstavi pomemben dodatek predvsem zato, da se pozornost občinstva ne izčrpa v pogledu na izmučena telesa. Glas predstavo loči od performativnega akta, saj s svojo pripovedjo izpeljuje zgodbo človeštva in nas spomni na dokumentarni format uprizoritve. Predvsem pa se z izčiščenim, nemetaforičnim, racionalnim in s kavzalnologičnim sosledjem zoperstavi trenutni časovno-prostorski konstelaciji na odru. Singularnost telesa pred nami dobiva občost skozi besedno pripoved o zgodovini kapitalizma, ki gre z roko v roki z zgodovino kolonializma, posledično akumulacijo kapitala znotraj elit in njegovo ideološko razsežnostjo. Na ta način se predstava na estetski ravni izkaže za popolnoma gledališko izkušnjo, ki pa istočasno zavzame izobraževalno, če ne celo agitatorsko funkcijo. Ta v občinstvu poleg izkustvenega aparata vključi še aktivno vlogo človeka kot političnega subjekta.     

Krize so odtis sodobnosti prav s tem, ko s svojo množico citatov vzpostavljajo izjemno veliko pripovednih slojev, ki se plastijo na raznoraznih metaravneh, predstava pa se s tem spretno izmika nevarnosti, da bi zapadla v moraliziranje. Krize s svojim apokaliptičnim in grotesknim zaključkom, kjer lahko na odru zagledamo skupino drug na drugem ležečih se pohabljenih teles, napeljujejo na nenavadno misel, da smo v resnici skupnost šele, ko namesto v imenu (gospodarske, tehnološke, znanstvene, osebne …) rasti in napredka delujemo obratno. Performerke in performerji se med seboj prepoznajo šele, ko na mesto vere v rast nastopi odrast, ko izpademo iz sistema in v njem nismo več zmožni sodelovati. V prihodnost bežeče entitete se formirajo kot skupnost takrat, ko si vsi njeni deli priznajo lastno ranljivost in se v njej tudi prepoznajo. Od tod pa lahko črpajo (črpamo?) tudi moč za spremembe.

Tina Pavlović, Sara Dirnbek, Vito Weis, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Gregor Zorc, Katarina Stegnar, Žiga Divjak, Iztok Drabik Jug, Igor Vasiljev, Draga Potočnjak

Povezani dogodki

Ana Lorger, 29. 11. 2022
Performerjeva mama?
Ana Lorger, 26. 11. 2022
Zgodbe nevidnih žensk
Ana Lorger, 25. 11. 2022
Nihanje mesecev, nihanje teles