Kaja Novosel, 13. 11. 2021

Mitja je, Mitje ni

Jože Valentič: MITJA ... VARIANTA 3. Radio Slovenija, 11. 11. 2021.
Jože Valentič
Borut Kraševec / Foto: Matic Štojs

V četrtek, 11. novembra, se je v organizaciji Radia Slovenija v Domu Ivana Cankarja na Vrhniki odvil dogodek v spomin in ob počastitvi dveh ustvarjalcev iz zelo različnih okolij in časov, a vendarle z neko medsebojno vezljivostjo: dan, ki ga zaznamuje dvestota obletnica rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, je Radio posvetil tudi pred letom dni preminulemu radijskemu kolegu Jožetu Valentiču. Izbiri lokacije dogodka, ki je bil tudi v živo predvajan na programu Ars, botruje dejstvo, da je bil Jože Valentič domačin, ki je bil vpet tudi v širše mestno družbeno in kulturno dogajanje. V čustveno nabito domače okolje se je programsko umestilo predvajanje Valentičeve diplomske radijske igre Mitja … varianta 3, ki mu je sledil pogovor dramaturginje Vilme Štritof s prevajalcem prenekaterih del Dostojevskega Borutom Kraševcem.

Že sam okvir predvajanja radijske igre implicira drugačne poglede in dojemanje radijske igre takrat mladega študenta gledališke radijske režije, ki se je (zdi se, da v mladostni zagnanosti, ki ga je kasneje popeljala v dolga leta delovanja v osrednji slovenski radijski hiši) polotil svojevrstne adaptacije Bratov Karamazovih, enega izmed kanonskih romanov ruskega realizma. Nenavadna, a za poslušalca dobrodošla izkušnja je bil pred radijsko igro predvajan kratek pogovor z avtorjem o konceptu, procesu nastanka in glavnih nevralgičnih točkah mračnjaške strjenke v trinajstih sekvencah Mitji, enem od bratov Karamazovih. Občinstvo tako v radijsko igro že vstopa z nekim pričakovanjem in pozornostjo, kakor je bilo že v nagovoru usmerjeno s pomočjo omenjenih določenih fabulativnih in režijskih principov, kar vsaj do neke mere omogoča bolj usmerjeno poslušanje kompleksne avtorske stvaritve, ki kaže na ambicioznost in pogum takrat mladega avtorja, ki se je v letih delovanja na Radiu Slovenija proslavil kot pronicljiv radijski ustvarjalec. Kljub letnici nastanka 1985 je bila radijska igra tokrat predvajana prvič, zaradi starosti materiala in takratnega snemanja v namen (zgolj) študijskega gradiva pa je kakovost posnetka nekoliko slabša, kar pa občinstva ne bi smelo preveč zmotiti.

Radijska igra Mitja … varianta 3 je zastavljena velikopotezno kot zapleten preplet izbranih fragmentov notranjega sveta protagonista Mitje in njegovega hkratnega zunanjega okolja. Razpira jo dramatičen rusko-ciganski napev v sozvočju z orgelsko glasbo, oboje pa se ponovi še na koncu v sklepnih trenutkih – monumentalnost glasbene podlage na eni strani uvaja jasno geografsko pozicioniranost, na drugi pa osnovno atmosfero usodnosti in temačnosti, ki na koncu preraste celo v katarzičnost obljube odrešenja iz tragike (nepoštenega ali nesmiselnega?) življenja, iz katerega je (bo) protagonist odrešen. Dogajalni čas je zamejen med Mitjevim priporom, sodniškim procesom zaradi domnevnega očetomora ter končnim pristankom v ječi zaradi obsodbe, kar se lahko razbere z ustreznim naborom zvočnih efektov, ki smiselno prerazporejajo posamezne sekvence na različne dogajalne nivoje (zelo fini so koraki po kamnitih tleh, ki zazvenijo popolnoma organsko, manj avtentični so živalski zvoki – preveč plastičnih – miši v ječi). V igralskem smislu je v ospredju Milan Štefe, ki svoj glavni lik interpretira večplastno in dobro dozira Mitjeva čustvena stanja, še posebej, ko so najbolj mejna in tlijo pod navzven mirnim protagonistom. Poslušalec tako lahko zasluti karakter v nekem drobcu njegovega življenja, še posebej v bolj razmišljujočih replikah tako na ravni jezika kot vsebine, kar je glede na kompleksnost in obsežnost materiala (za primerjavo: roman Bratje Karamazovi v zadnjem prevodu Boruta Kraševca obsega 891 strani, radijska igra pa traja 30 minut) in ob ponovnem poudarku, da je šlo za avtorja na začetku poti, dosežek zaokroženega in preciziranega dela. Kljub temu se pomanjkljivost teksta skriva ravno v (pre)obsežnosti knjižne predloge in (pre)velikem okleščenju le-tega za (vendarle) krajšo radijsko formo, saj je v želji targetirati izbrane ključne čustvene podstati nekoliko osiromašena rdeča nit, ki kljub smiselnemu povezovanju prostora in časa nekoliko premalo pove predvsem o preostalih likih: stari Karamazov, Grušenka, Katarina in Aljoša so bolj kot polnokrvni liki neki signali, ki se vsake toliko pregrinjajo čez glavnega junaka. Tako tudi možne stranske igralske stvaritve takratnih študentov tretjega letnika programa Dramske igre na AGRFT nekako ne pridejo do izraza – z rahlo izjemo Bernarde Oman, ki vendarle uspe vnesti več pomena svojemu liku Grušenke.

Poslušalec tako lahko zasluti karakter v nekem drobcu njegovega življenja, še posebej v bolj razmišljujočih replikah tako na ravni jezika kot vsebine, kar je glede na kompleksnost in obsežnost materiala (za primerjavo: roman Bratje Karamazovi v zadnjem prevodu Boruta Kraševca obsega 891 strani, radijska igra pa traja 30 minut) in ob ponovnem poudarku, da je šlo za avtorja na začetku poti, dosežek zaokroženega in preciziranega dela.

Zaradi hkratne gostote besedila je tako sicer zvočno bogato dogajanje mestoma nekoliko težje spremljati in bi v želji izluščiti neko zaključeno celoto od točke A do točke B zahtevalo večkratno poslušanje – verjetno predvsem za tiste, ki ne poznajo romana in tako ne morejo lepiti zvočne izkušnje na predhodno bralsko osnovo. Le-to pa izpostavlja drugi del večera, pogovor voditeljice Vilme Štritof z Borutom Kraševcem, ki se osredotoča na literarni in družbeni fenomen Dostojevskega. Pogovor, ki v predelave del Dostojevskega za druge medije umešča tudi ravnokar poslušano radijsko igro in izpostavlja njene prednosti, tako skupaj z začetnim predvajanim nagovorom avtorja Jožeta Valentiča oblikuje celotno kontekstualizacijo radijske igre. Teoretično-analitični okvir se zdi ob specifičnosti umeščanja Mitja … varianta 3 v repertoar smiseln in priročen dodatek k predvajanju, saj poslušalcu omogoča boljše razumevanje pogojev in okolja nastanka, ki je vendarle drugačno od dandanašnjih principov ustvarjanja radijskih kreacij.

Dogodek na Vrhniki, v živo predvajan na Arsu, ni le še eden v nizu v eter poslanih radijskih iger, ampak je predvsem emotivni homagge sodelavcu in kolegu, ki je v svoji karieri skupno ustvaril skoraj tristo režij radijskih iger. S hkratno obletnico rojstva Dostojevskega ter pred dvema letoma preminulega glavnega igralca radijske igre Milana Štefeta pa se za poslušalca tako v sklopu celotnega dogodka kot tudi v ožjem poslušanju radijske igre vzpostavi tudi neko nepredvideno občutje: vznika namreč nova pomenska substanca predvajanega, ki iz filozofskih in moralnih premislekov besedila izpostavlja predvsem bolečino minljivosti v vseh pogledih, ki pravzaprav zaboli – in ki je nikakor ne moremo zaobiti.

 

Radijska igra Mitja … Varianta 3 je bila premierno predvajana na Programu Ars Radia Slovenija v četrtek, 11. 11. 2021. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://ars.rtvslo.si/2021/10/prenos-radijske-igre-z-vrhnike/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.

Bernarda Oman, Milan Štefe, Jože Valentič, Fjodor Mihajlovič Dostojevski

Kaja Novosel, 14. 9. 2021
Tragedično
Kaja Novosel, 11. 10. 2021
Vse bolj polna tla pod tabo