Ob novi premieri Slovenskega ljudskega gledališča Celje je kaj hitro razvidno, da uprizoritev po Shakespearjevih zgodovinskih kronikah menjavanj, pobijanj in umiranj petih generacij angleških kraljev podpira obsežna dramaturško-konceptualna raziskava (avtor besedila, prevajalec in dramaturg Tibor Hrs Pandur). To se odstira že v kolofonu, ki vestno našteva bistvene reference uprizoritvenega besedila (kar se v poplavi besedil po motivih zdi dobrodošla poteza, če ne celo sprememba?) in hkrati napoveduje štiri ure in pol dolgo popotovanje po temačni Angliji srednjega veka, kjer cvetijo nestrpnost, spletkarstvo – in predvsem neomajna želja po moči, ki jo zagotavlja zlat, okrogel naglavni predmet. A izčrpnost in neomejena megalomanskost sta tako kot kvaliteta tudi največja pomanjkljivost uprizoritve: predstava Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije v svojem vztrajnem zavojevanju časa in prostora ter v odločenosti povedati vse postane skoraj neobvladljiva gmota zgodovinskih podatkov, dramatičnih dodatkov in hkratnega besedilno-jezikovnega poskusa aktualizacije, ki vsekakor predstavlja izziv tudi izkušenejšima oziroma zahtevnejšima gledalki in gledalcu.

Pet odrskih poglavij zaobjema dramska besedila o Rihardu II. in III. ter Henriku IV., V. in (vse tri dele) VI.; pri tem se zgošča predvsem na pojavnosti petih kraljev, ki jim je skupna nora sla po vladanju, hkrati pa jih specificirajo – in mučijo – izkrivljene karakteristike, ki vplivajo tako na njihovo mentalno stanje kot tudi na družbeno shemo in sfero srednjeveške Anglije (in njenih rivalov, torej bolj ali manj Francije). Od vseskozi mejnega, manično nor(čav)ega Riharda II. (Lovro Zafred) do hitlerjanskega, srhljivo zloslutnega (in v trupu deformiranega) Riharda III. (Žan Brelih Hatunić) je predstava razstava skoraj neverjetnih osebnostnih motenj, razdivjanih notranjosti in poblaznelih naslad neomejene moči petih moških, ki so povečini postali »od boga izbrani« že v rosnih otroških letih. Njihova pozicija na prestolu, ki spominja na opazovalni stol reševalca iz vode, je tako ironična: čeprav ima vladar v maniri odrešenika ljudstva pregled nad tistim, čemur vlada, je pravzaprav edini, ki potrebuje rešitev – njegova vladavina se, primerno duhu časa, povečini konča z umorom in strmoglavljenjem na trda (in realna) tla.

A izčrpnost in neomejena megalomanskost sta tako kot kvaliteta tudi največja pomanjkljivost uprizoritve: predstava Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije v svojem vztrajnem zavojevanju časa in prostora ter v odločenosti povedati vse postane skoraj neobvladljiva gmota zgodovinskih podatkov, dramatičnih dodatkov in hkratnega besedilno-jezikovnega poskusa aktualizacije, ki vsekakor predstavlja izziv tudi izkušenejšima oziroma zahtevnejšima gledalki in gledalcu.

Režija Livije Pandur gosto besedilo postavlja v večplansko shemo, ki prevprašuje tako odrske kot družbene hierarhične kontraste: gor-dol in spredaj-zadaj, kar dodatno podčrtuje prostor z (razen nekaj elementov) sorazmerno izpraznjenimi odrskimi ploskvami (scenograf Marko Japelj). Učinkovit prijem tako omogoča uhajanje pogleda tudi k drugemu planu, ki je lahko popolnoma pasiven, a ravno v tem poveden: naj gre za (takšne ali drugačne, ves čas pa začasne) sopotnice kraljev ali pa preprosto rajo, v vsakem primeru vladar ni ne osamljena, včasih pa niti ne avtonomna družbena tvorba, saj jo ves čas bodisi nadzorujejo bodisi zamejujejo nevidne niti iz ozadja. V preigravanju političnih spletk, dogovarjanj pod mizo in potuhnjeni benevolentnosti do monarhov, katerih psihične težave so vedno bolj prignane do skrajnosti, se v Petih kraljih lušči arhetipskost vladavine in okostenelih političnih vzorcev, ki so v celotni zgodovini vzorci spletk, kupčij in – predvsem – okoriščanja. Aktualizacija pa počasi, a odločno poteka tudi v primikanju jezika sodobnosti in v simultanem omenjanju aktualnih družbenopolitičnih trenutnosti v sredici besedila, kar v izreki deluje kot organski del celote (lektorica Živa Čebulj), ter v kostumskih rešitvah, ki se v svoji kontrastnosti, skoraj brutalnosti postopoma pomikajo po časovni premici stilizirane mode posameznih obdobij (kostumograf Leo Kulaš, asistentka kostumografa Lara Kulaš) – antiteza pomiku k sedanjosti pa se zdi videoprojekcija, v kateri ob posnetkih vojne in njenih posledic inicialke kraljev mučno počasi potujejo od desne proti levi, kot da bi tako kazale iztekanje njihovega obdobja, s tem pa konec izbranosti (oblikovalka videa Lina Rica).

Nabor likov se vpenja v filmično, mestoma senzacionalistično zvočno krajino, ki dogajanje zaostruje predvsem v ostrih godalnih pasusih (avtorja glasbe Silence (Boris Benko, Primož Hladnik), glasbena vodja Živa Ploj Peršuh), kar skupaj z lučjo, ki se poigrava predvsem s senčenjem likov (kar sovpada z njihovimi osebnostnimi mrki), ustvarja mistično atmosfero, za katero se zdi, da razkriva precej potlačenih delov človeške duše (oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec). V temačnejših izhodiščih se dobro znajde tudi številna igralska zasedba, ki padce gledalskega fokusa izmika z natančnimi izbruhi sovraštva, jeze in vsega gnilega, kar prinašajo družbeni ustroj in pozicije moči v njem. S potujevanjem vloge prek komentiranja (svojih) likov se fokus prenaša s kraljev na stranske like (tu je ključno predvsem vprašanje (ne)pozicije ženskih likov, enega intrigantnejših vprašanj Shakespearjevega opusa), ki mestoma postajajo celo zanimivejši od deformiranih kronanih glav: posebej eruptivni sta Lučka Počkaj v vlogi odločne (in odlične) Margarete Anžujske ter Lucija Harum v vlogi poblaznele lady Anne – njena (zopet sistemska) utišanost je eden najmočnejših trenutkov predstave, ki gledalca čaka na skorajšnjem koncu psihopatološkega epa o prestolu, ki nikoli ne zna biti prazen.

Predvsem sklepna tretjina s stopnjevanjem aktivne kritične drže do vsega ženskega (in vsega, kar ženskega manjka) v napevu Red Football Sinéad O'Connor postaja poskus političnega poziva k premisleku o današnjih hierarhičnih vzorcih, ki postanejo toliko bolj zastrašujoči, ko jih (le malo predrugačene?) vidimo v priredbi dramatike konca 16. stoletja. Uprizoritev Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije vsekakor ne išče bližnjic, bi pa funkcionirala – in odzvenela – bolje, če bi sklenila kompromis pri dolžini in umanjkanju kakega za dogajanje manj bistvenega besedilnega pasusa.