Dokumentarna radijska igra Gozd je nas popelje skozi raznolike izkušnje in perspektive, povezane z gozdom. Marta Medvešek je skupaj z radijskimi ustvarjalci Ano Čorić, Urbanom Grudnom, Katarino Juvančić, Ano Obreza in Saško Rakef posnela gozdne vtise prebivalcev Loške doline. Premierno je bila predvajana 20. decembra 2023, nastala pa je v okviru projekta B-AIR – zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske unije in Ministrstvo za kulturo RS.

Radijska igra poslušalca popelje v globine gozda ter mu predstavi lepoto narave skozi njene zvoke, pripovedi in misli različnih posameznikov. Zvoki dežja, ptičev in hoje po gozdnih tleh tvorijo bogato zvočno kuliso, ki podkrepi pripoved osebnih izkušenj in misli loških prebivalcev. Prestavi nas v habitat, v trenutek, v okoliščine, ki predstavljajo hipni delček celotnega gozdnega bogastva. Na enak način se pripovedovalci vsebinsko lotevajo gozda. Pod lupo razpirajo različne tematske odkruške gozda. Gozd se obravnava skozi lastno občutenje prisotnosti v naravi, v njegovi funkciji sprostitve, prizemljenosti, mesta terapije in oddiha. Skozi pripoved se nam gozd razgrinja v vsej svoji mogočnosti – ne le kot fizični prostor, temveč kot nosilec spominov, vir miru in življenja. Izpostavljajo se mnoštva pomenov gozda v življenju ljudi.

Poleg tega pa radijska igra izpostavlja tudi sodobne gozdarske prakse, ki so posledica tehnoloških in družbenih sprememb. Prehod od ročnega dela k uporabi strojev prinaša izgubo nekdanje intimnosti in ljubezni do gozda. To razkriva kompleksnost odnosa med človekom in naravo v sodobnem svetu ter poudarja vpliv tehnološkega napredka na tradicionalne vrednote. Predvsem je zanimiv vidik, kako smo si podjarmili tudi ta prostor oaze in miru ter vanj vpeljali princip produktivnosti. Kjer so veljali pretekli trud in iznajdljive prakse nalaganj debel, zdaj prevladujeta hitrost in učinkovitost, ki porajata odtujenost.

Z izrisom mogočnosti gozda radijska igra pod vprašaj postavi naše nenasitno iskanje notranjega miru in nirvane, za katero smo pripravljeni poseči po vseh metodah samopomoči, ki nam jih ponuja sodobni svet. Namesto hitrih tečajev meditacije, joge in drugih »sprostitvenih« metod, ki obljubljajo instantno zadovoljstvo ter dobro počutje, nas avtorji opomnijo na pomirjujočo – torej meditativno moč gozda in narave. Čemu smo zamenjali terapevtsko moč narave za schnellkurz meditativne videe? Zagotovo poslušalca razne gozdne afirmacije spodbudijo in opomnijo na alternativo današnjemu hitremu toku.

Z izrisom mogočnosti gozda radijska igra pod vprašaj postavi naše nenasitno iskanje notranjega miru in nirvane, za katero smo pripravljeni poseči po vseh metodah samopomoči, ki nam jih ponuja sodobni svet. Namesto hitrih tečajev meditacije, joge in drugih »sprostitvenih« metod, ki obljubljajo instantno zadovoljstvo ter dobro počutje, nas avtorji opomnijo na pomirjujočo – torej meditativno moč gozda in narave.

Z dramaturškega vidika radijska igra želi preseči običajno fragmentirano nizanje misli o določeni temi s tem, da na trenutke montira besede v ponavljajoče se ritmične loope. Tako besede niso več tvorjenke stavkov in pomenov, temveč postanejo notne enote, ki ustvarjajo ritmično odo gozdu. Tovrstna izpopolnitev doda sloj kompleksnosti. Služi torej predvsem kot popestritev že tako kratkih izjav govorcev in s tem poslušalcu prekine monotonost forme. Hkrati pa se lahko dojema kot protipol trajajočemu, neodsekanemu, naravnemu zvoku. Na eni strani slišimo in si vzamemo čas za polnost in čistost trenutka v naravi, na drugi strani pa nam buta prekinjen, umetno podan in nelogičen združen človeški govor, ki niha v nasičene ponavljajoče se prebliske. Zvok gozda ima torej drugačen ritem življenja kot človekov.

Ena od tem, ki jo izpostavijo pričevalci, je tudi odnos do naravnih katastrof. Pod drobnogledom so uničujoči zvoki, spomini in njihova skrušenost, ko so gozd doletele nesreče. Dodajo globino in empatijo ljudi, ki so navezani na naravno okolje. S tem pa spodbujajo razmislek o nujnosti ohranjanja narave in ozaveščanje o njenem pomenu. Tematizirajo obnovitveno moč narave, ki se zoperstavlja našemu uničevalnemu vdiranju.

To so sicer tematike, ki so v zadnjih letih vse pogostejše v kulturno-umetnostnem prostoru. Morda pa je ravno radijska igra Gozd je zanimiv korak nazaj v enostavno pripoved, brez pretenciozne percepcije. Sicer tako v formi kot v načinu podajanja vsebin ni popolnoma inovativna, vendar prav s svojo ljudskostjo poziva k prvinskemu in neposrednemu odnosu z naravo, na katero smo precej pozabili v hektičnem lovljenju sodobnega časa. Morda pa prav ta prizemljeni pogled lahko prekine moralistično noto vzvišenih kulturnih del in nas opomni na bistveni spoj človeka in narave, ki nam leži pred nosom.