Fantazijska motivika, zakoreninjena v slovenskem ljudskem slovstvu, predstavlja izrazito pester vsebinski bazen, iz katerega še vedno črpa dobršen del slovenske uprizoritvene produkcije. Bodisi iz danes že jeklenega repertoarja poetične dramatike Daneta Zajca in Gregorja Strniše, ki je v zadnjem času pritegnila mlajšo režijsko generacijo (začenši z Grmačami Nine Rajić Kranjac ter diplomskimi uprizoritvami Ljudožercev Luke Marcena in Jagebabe Žive Bizovičar), bodisi iz proznih del, ki skozi novonastalo fikcijo ali dokumentacijo ustnih izročil raziskujejo teren slovenske preteklosti, v veliki meri navdihovane s srečanjem med starimi poganskimi verovanji in kasnejšo prevlado krščanske vere (pri tem je zagotovo smiselno v spomin priklicati magistrsko uprizoritev Žetev in kletev Urbana Kuntariča in Eve Stražar). Ta vsebinska usmeritev pa pogosto s seboj prinese tudi formalno usmeritev v sfere pripovednega gledališča, ki se ga v našem prostoru najbolj predano loteva režiser Jernej Lorenci, tako pri uprizarjanju dramskih besedil (Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič) kakor tudi pri snovanju avtorskih projektov po motivih romanesknih del (Visoška kronika Ivana Tavčarja). V to krajino pripovednega, ki se napaja iz motivike »slovenstva«, se umešča tudi uprizoritev Zgodbe s panjskih končnic Petre Govc v koprodukciji z Mini teatrom.

Uprizoritev, ki je nastala po motivih istoimenske zbirke Lojzeta Kovačiča, se uokvirja neposredno iz svojega naslova in pred nas ne postavlja enovite celote, temveč šest zgodb, ali morda še bolje rečeno, šest panjskih končnic. Vsaka od njih v izvedbi Petre Govc in Mirande Trnjanin dobi svojo individualnost v zvočni ali koreografski podobi, ki jo je oblikoval posamezni sodelujoči ustvarjalec, medtem ko scenografsko-kostumografska dimenzija seriji tableaujev daje estetsko homogenost. Prav tako se kot rdeča nit razkriva ozadje krščanske morale, ki jo omenja tudi Klasja Kovačič, lektorica uprizoritve in Kovačičeva vnukinja. Skoraj v vseh zgodbah lahko sledimo tabuiziranju (predvsem ženske) spolnosti, zatiranju radosti, obsojanju radoživosti in vsesplošnemu tehtanju dušne dobrote, zato uprizoritev zelo subtilno pridobiva aktualnost. Vprašanja ženske svobode ter širšega zatiranja posameznikovega duha stopijo pred nas skozi gosto jezikovno mrežo, ki jo uprizoritev izvrstno obvlada z jasnimi prehodi med jezikovnimi legami, ne da bi ustvarjala šume pri sledenju pripovedi, predvsem zaradi odločitve, da sta izvajalki ženski. Obe, Petra Govc in Miranda Trnjanin, zgodbe manevrirata med raznolikimi žanri s posebno posvečenostjo komičnemu in grotesknemu, ki ustvarja nujno razelektritev sicer pod pajčevino nadrealnega izredno krutih zgodb. Če je Govc toliko bolj izrazna v uporabi obrazne mimike, kjer se ne boji zabresti v plakativnost reakcije, da bi usmerila gledalčevo pozornost, se Trnjanin kontekstualizacije loteva predvsem s skorajda neslišnimi trohicami cinizma med besedami in s pomenljivimi zdrsi pogleda k občinstvu, ki delujejo skorajda kot deljenje prepovedanega trenutka zavedanja »neumnosti«, ki jih z neba in iz pekla trosijo angeli in peklenščki na ljudi. Njuna dvojnost v izrazu, morda tudi srečanje dveh igralskih generacij, se zrcali v vsebini zgodb in tako dobiva vedno nove pomenske plasti (dobra in zla glava dvoglavega sina; krepostna Treza in vesela Johca, ki si delita moža ...). Posebno dramaturgijo pa uprizoritvi prinese tudi stopnjevanje pripovedništva ne le skozi govorni aparat, temveč skozi telo. Zdaj lirično, zdaj pripovedno se igralsko telo z vsako zgodbo zažene bolj in dlje, prebuja se iz sedečega v gibajoče, s čimer gledalcu navkljub vedno novim začetkom in koncem ustvarja vtis gradnje, nadaljevanja, pelje naše spremljanje iz sfere literarnega večera v gledališkost, četudi bi si morda mestoma želeli trenutke bolj dramske angažiranosti in večji izkoristek dialoškega potenciala pripovedi. Odločitev, da se uprizoritev prepusti gledalčevi imaginaciji, in odrekanje kakršnimkoli znakovnim substitutom za čarobne svetove Kovačičevih pripovedi sta zagotovo najboljša konceptualna zastavitev. Zanimiv in efektiven je tudi likovni odklon od topline lesa, beline in občasnega rdečega traku, ki načeloma zaznamuje tovrstne uprizoritve. Scenografka in kostumografka Mojca Janželj Tomažič igralki posede na črna stola, ki v svoji masivnosti in z izrezanim srcem na naslonjalu jasno postavljata prostor pripovedi na slovensko podeželje, a je s tem ne obtežita, saj že v naslednjem hipu izpuhtita v odrsko črnino in gledalca pustita samega s pripovedno nitjo. Kostumsko se obrne stran od že večkrat preigranih variacij slovenskih »narodnih« noš in izbere na začetku morda presenetljivo hladno barvno paleto modro-zelenih odtenkov. Če se sprva zdi, da ta vizualno ne podpira sveta uprizoritve, se v teh kostumih skriva kopica plasti, žepov, trakov (ki kajpak jasno kažejo svoje referenčno polje), ki jih igralki uspešno razgibata in izkoriščata. Uprizoritev tako ponudi za svoj žanr tudi izrazito svežo, četudi minimalistično vizualno podobo, ki je podkrepljena z jasno razdelanim lučnim oblikovanjem (vsaka zgodba s svojo lučno postavitvijo), pri čemer odločitev, da se občinstvo pusti v temi, formatu neposrednega pripovedovanja brez četrte stene ne pomaga, saj ovira neposredni stik med nastopajočimi in občinstvom, kar se mestoma kaže tudi v bezljanju igralskega pogleda po množici gledalcev v želji konkretnega očesnega stika.

Skoraj v vseh zgodbah lahko sledimo tabuiziranju (predvsem ženske) spolnosti, zatiranju radosti, obsojanju radoživosti in vsesplošnemu tehtanju dušne dobrote, zato uprizoritev zelo subtilno pridobiva aktualnost.

Tretja soigralka v teh zgodbah pa je glasba. Zvočna slika, ki v gledališče prevaja vizualno bogat svet panjskih končnic, je podobno kot preostanek uprizoritve zasnovana izrazito minimalistično, krepi intimno naravo uprizoritve. Vsak od sodelujočih skladateljev (Ljoba Jenče, Mateja Starič, Vita Kobal, Boštjan Gombač in Mitja Vrhovnik Smrekar) pusti svoji zgodbi izrazito samosvoj pečat. Vita Kobal se v Zgodbi o čudaku Juriju in njegovi muhi z violino pridruži na odru, s čimer stke dodaten dialog v podajanju pripovedi. To živo izvajanje delno uporabljata tudi Ljoba Jenče v Zgodbi o dvoglavem sinu, kjer zvočno sliko ustvarjata igralki s prasketanjem po storžih, in Boštjan Gombač v Zgodbi o orjaku Glasu, ki igralki postroji v povorko z lončenim basom, zgodbo pa uokvirja repeticija humornega pesnega vložka. Iz tega istega referenčnega sveta izhajata tudi Zgodba o veseli Johci v zvočni podobi Mateje Starič in Zgodba o mrtvi Ljudmili, ki je svojo zvočno sliko našla v koreografiji Mojce Leben, jasno zakoreninjeni v svetu starih plesov in izjemno efektivni tako v ritmu, ki ga nudi udarjanje cokel ob tla, pa tudi v iskanju pomenskih poudarkov samega plesnega izraza za zgodbo. Odklon od tega predstavlja zadnja Zgodba o Josu Maluku, zadnjem drvarju v raju, ki jo Mitja Vrhovnik Smrekar zvočno ukulisi stran od pričakovanega instrumentarija in ambienta v nekakšno postapokaliptično krajino, v kateri se zgodbo prepušča njeni lirični dimenziji v navdihujoče jasni in na videz preprosti interpretaciji Petre Govc in ob pevski spremljavi Mirande Trnjanin (ki tudi v prejšnjih pripovedih izkaže obvladovanje pevskega izraza za kreacijo atmosfersko izrazito močnih trenutkov). Ta zadnja pripoved, skorajda srhljiva v svoji čistosti, daje uprizoritvi tudi močan konec in poanto o sprijaznjenju s človeško naravo: ne popolnoma dobro, ne popolnoma slabo, ne za v nebesa, ne za v pekel.

Zgodbe s panjskih končnic na prvi pogled morda niso velika predstava, a svojo veličino najdejo ravno v predanosti komornim strategijam gledališčenja, intenzivnost pa iščejo predvsem v spoju precizno izbrušene igralske pripovedi z glasbenim izrazom. Z odrekanjem podeželski likovnosti selijo zgodbe v abstraktnejši prostor čarobnega, kjer se konkretnost najde predvsem v humorju. Vsekakor pa si gledalec zaželi, da bi predstava doživela še eno življenje zunaj gledaliških dvoran, morda v bolj ambientalnih postavitvah. Med poslušanjem si namreč ne more pomagati, da si ne bi zamišljal izvedbe v pozni noči, osvetljene s svečami ali kresom, na ozadju šumečega gozda, kresnic in nočnih ptic.