Začne se s strašnim dolgčasom, ne tako zelo zanemarljivim fenomenom današnjosti, ko pozornost ob poplavi dražljajev in hipnih doživetij peša bolj kot kdaj prej. Eli in Maksu ni več do kratkočasnih predmetov, s katerimi bi prebrodila svoj tako raztegnjen prosti čas, zato se zatečeta v svet, ki ga nikoli ni preveč in katerega edina investicija je misel: čudežnost (in včasih čudaškost) otroške domišljije je še vedno neprecenljiv vir zabave in (samo)izpolnitve, na kar opozarja tudi avtorski projekt v režiji Mateje Kokol Mala Eli, namenjen otrokom od tretjega leta starosti.

Na domišljijsko popotovanje po razgibanih krajih in s kopico prigod, ki kljub svoji zoprnosti kratkočasijo življenje, sestrico Eli (Lucija Harum) in bratca Maksa (Žan Brelih Hatunić) pelje Elino najljubše prevozno sredstvo – vlak. Motivnost vlaka se vzpostavlja na več nivojih: konkretno v drobni železniški konstrukciji, ki obdaja pragmatičen, a dokaj utesnjen uprizoritveni prostor na Malem odru SLG Celje (scenograf Matic Kašnik); zvokovno prek nasnetega zvoka vlaka, ki se tridimenzionalno pojavlja s sprednje in tudi zadnje strani – kar omogoča funkcionalno vživljanje v kolektivno izkušnjo popotovanja –; najbolj intrigantno (in interaktivno) pa se pojavlja kot drobno variirajoč glasbeni napev, ki ga igralca soustvarjata z melodiko in kompletom bobnov (ki so sicer tudi glavni uprizoritvenoizrazni element). Glasba (skladatelj Aleš Zorec) v kombinaciji z interaktivnimi domislicami, ki otroke (in starše) vabijo k aktivnemu udejstvovanju in soustvarjanju popotovanja, postane gonilni element uprizoritve in dramaturško sredstvo, ki ključno dinamizira uprizoritveni doživljaj. Raznoteri uprizoritveni elementi se režijsko orkestrirajo v za publiko jasno celoto in so dramaturško smiselno navezani drug na drugega (dramaturginja Mojca Redjko), a so hkrati dovolj odprti, da se vanje prosto vključujejo odzivi publike, ki so ne le simpatični, temveč skrajno nepredvidljivi. Tudi tako Lucija Harum kot Žan Brelih Hatunić se dobro znajdeta ne le v partnerski igri, temveč tudi v interakciji z gledalci, kar je pri tej povprečni starosti publike in hkrati tolikšni odvisnosti predstave od njihovega odziva zagotovo velik izziv, saj lahko mlado občinstvo hitro uide iz vnaprej premišljenih konceptualnih okvirjev (in zasede oder). Oba člana SLG Celje popotniško uprizoritev vodita premišljeno in dovolj racionalno, a hkrati s sproščenostjo in fleksibilnostjo, ki je pri tovrstnem karakterju uprizoritve nujna.

Glede na starostno in spolno urejenost dinamike starejši (pametnejši) bratec-mlajša (ne tako pametna) sestrica predstavi namreč uspe nekaj ključnega: v identiteti deklice, ki ima rada vlake, ki bobna in ki jo krasi še marsikatera atipična »dekliška« lastnost, ter v njeni dosledni ignoranci Maksovega blagega, a kljub temu prisotnega »mansplainanja« je zelo jasno stališče projekta o nesprejemljivosti spolno zaznamovanih interesov in idej, ki se še vedno vse prepogosto pojavljajo (tudi) ob najmlajših članih naše družbe.

V kontinuiranem spremstvu svetlobnih efektov (oblikovalka svetlobe Mateja Kokol) se popotovanje zaključi z rdečim balonom, ki ga Eli in Maks na koncu predstave ulovita (čeprav njuna misija lovljenja balona v uvodu ni najbolj jasna in se izkristalizira šele kasneje), balon pa s tem, ko postane Elina last, nežno simbolno predstavlja nagrado za njeno vztrajnost in pogum pa tudi upanje, da te vrednote ohrani v kasnejših življenjskih obdobjih. Nekoliko zasilen konec poti vodi v razsrediščen konec, ki mu morda botrujeta tudi nedorečena dolžina in s tem razrahljan okvir uprizoritve, pa vendar celostna slika uprizoritve, še posebej ob intenzivnem angažiranju malih premierskih gledalcev, daje vtis prijetne osmišljenosti in sporočilne tehtnosti. Glede na starostno in spolno urejenost dinamike starejši (pametnejši) bratec-mlajša (ne tako pametna) sestrica predstavi namreč uspe nekaj ključnega: v identiteti deklice, ki ima rada vlake, ki bobna in ki jo krasi še marsikatera atipična »dekliška« lastnost, ter v njeni dosledni ignoranci Maksovega blagega, a kljub temu prisotnega »mansplainanja« je zelo jasno stališče projekta o nesprejemljivosti spolno zaznamovanih interesov in idej, ki se še vedno vse prepogosto pojavljajo (tudi) ob najmlajših članih naše družbe. Teža avtorskega projekta je v natančno pretehtanem razmerju ljubkosti in hkratni brezprizivnosti misli: danes ni več prostora za vnaprejšnje mnenje, da deklice ne (z)morejo. Samostojna mala Eli, za katero so ovire samo izzivi in kjer njen bratec ni njen rešitelj, temveč sopotnik, naj bo tako inspiracija ne le za bodoče gledalke, temveč tudi gledalce in njihove starejše spremljevalke in spremljevalce.