Val prebujanja pozabljenih del romantike je ulovila tudi Opera SNG Maribor in sezono 2022/23 odprla s postavitvijo Ponchiellijeve La Gioconde. Nemara razlog za obujanje in postavitev dela ne leži le v hrbtni strani kanona, torej draži s prahom prekritih partitur, legitimaciji »malih mojstrov« ter popestritvi železnega repertoarja z glede na kriterije obveznega glasbenega čtiva manj kakovostnimi deli. Torej, kaj je na La Giocondi tako »umetniško« presežnega, da lahko nagovori danes vedno bolj razredčeno poslušalstvo opere?

Vsebinsko se La Gioconda naslanja na zimzeleni motiv opernega žanra 19. stoletja: odnose protagonistov strukturira ljubezenski trikotnik (lahko bi celo govorili o štirikotniku), ki se kaže kot njihova največja stiska, pri čemer so romantična čustva orodje za preseganje vseh siceršnjih družbenih razlik. Relativna predvidljivost narativnega poteka (žrtvovanje zavoljo triumfa ljubezni) pušča veliko prostora režijskim posegom, a ga Filippo Tonon (režija, scenografija in kostumografija) ne izkoristi. Režija se zanaša na moč teksta, kot da bi ta bil dovolj sam na sebi, posega le v mizansceno in se odreka ustvarjanju kakršnekoli dramske napetosti. Neučinkovitost je denimo vidna v drugem dejanju: hitra menjava čustvenih stanj protagonistk je brez podpore v glasbenem delu, s čimer pred režiserja postavlja zagato, kako prikazati ključni preobrat v narativnem poteku. Ta se izpoje zgolj v vselej začudene in pretresene izraze pevk. Nagla sprememba izhodiščnih pozicij treh protagonistov pokaže na nerodnost libreta, letargičnost glasbe in režijsko željo po tem, da bi ostala neopredeljena do svojega lastnega dela. Filippo Tonon je v predstavi vseeno ponudil umetniški presežek z grandiozno in učinkovito scenografijo ter zelo bogatimi, občasno večnamenskimi in elegantnimi kostumi, pod katere se podpisuje tudi Carla Galleri. Kombinacija razkošnih dolgih kostumov in ostrih robov na sceni se je sicer izkazala za nepraktično, saj se je pevski ansambel nenehno moral premikati previdno, da se krila ne bi zatikala oziroma da kdo ne bi padel kot nesrečnica iz zbora le nekaj trenutkov po dvigu zavese.

Uvrstitev La Gioconde v program je glede na izhod ostala nekoliko nerazumljiva; sama vsebina ne nagovarja kakršnihkoli perečih družbenih problemov; ne nazadnje danes že vemo, da je mogoče živeti tudi v troje.

Giocondi bi lahko pomagal dirigent Gianluca Martinenghi, pa je bil orkester prepogosto neizrazit, dinamični kontrasti so bili medli, občasno je nastavljal previsoke intonacije. Ponovitve motivov niso bile dodelane v svoji različnosti, temveč so se pojavljale mehanično. Orkester je s tem služil le kot zvočno ozadje. Zato je bil edini preostali up Gioconde glas, operni pevski glas, ki pa se ji je tudi izneveril. Rebeka Lokar je v naslovni vlogi neprijetno presenetila (v Aidi je bila odlična!) s plehkim glasom, ki ne nese daleč. Bojevala se je tako z višinami kot tudi nižinami, ne da bi se kdaj lahko povsem posvetila interpretaciji. Tako kot glas je tudi njena igra konsistentno sledila enemu samemu nespremenjenemu afektu, ali natančneje, pretresenemu izrazu na obrazu, pri čemer bi ji spet lahko pomagal režiser. Irena Petkova (Laura) je glede na lansko sezono tokratno odprla z več volumna, poskušala je tudi barvati glas glede na razvoj vloge, a ji še vedno nekoliko primanjkuje resonance, ki bi ji omogočala, da bi jo res slišali tudi v skupinskih točkah. Zapeljivega Enza je predstavil Ivan Momirov nekoliko krajše sape, ki mu je preprečila, da bi do konca izpeljal lirične odseke, sicer zastavljene korektno in v skladu z italijansko romantično operno normo. Glasovno in igralsko je bil najprepričljivejši Luka Brajnik (vohun Barnaba), čigar volumen glasu se je edini kosal z zahtevami belcanta, a ga žal ni izkoristil za lirično oblikovanje glasbenih fraz, pač pa je venomer ostal v enakem dinamičnem registru. Brajnik je s samozavestno držo in hudomušno gestikulacijo efektivno podal vlogo poželjivega moškega. Zbor je tudi v letošnji sezoni premalo artikuliran in izrazen. Morda je največje presenečenje predstavljala koreografija Valeria Longe, ki sicer tradicionalni postavitvi doda pridih sodobnega v znani baletni točki Ples ur.

Uvrstitev La Gioconde v program je glede na izhod ostala nekoliko nerazumljiva; sama vsebina ne nagovarja kakršnihkoli perečih družbenih problemov; ne nazadnje danes že vemo, da je mogoče živeti tudi v troje. Glasba ne ponuja pretresljivih skladateljskih rešitev, uprizoritev pa prav tako ne ve, kako bi pristopila h gradivu. Razlog za antiklimaktično odprtje sezone nemara tiči nekje drugje, vendar bo razprava o prostem teku kulturnih ustanov morala počakati na kakšno drugo priložnost.