V mestih, v katerih domuje ena institucionalna, »domača« gledališka hiša (v slovenskem prostoru torej v vseh mestih, ki niso prestolnica), je vsekakor zanimivo opazovati, kako se ta gledališka hiša vpenja v običajen, nepremierski vsakdan. Kdo obišče to hišo in kaj to osebo zanima? Ali goji simpatije do tega gledališča in do ljudi, ki ustvarjajo v njem? Kako pa to gledališče sprejme to osebo; v katere vsebine mu ponudi vpogled in kaj mu sporoča s svojim umetniškim izrazom? Kakšen je odnos med hišo in domačo publiko ter kako ga raziskati? Sezona Slovenskega ljudskega gledališča Celje se je tako v napovedi kot v izvedbi od septembra posvečala domačemu okolju; z zadnjo predstavo sezone 3ja! v zasnovi režiserja in avtorja glasbe Matije Solceta pa je celjska gledališka hiša rigorozno posegla v svoj okoliš mestnega jedra in v velikem slogu napolnila celjske ulice, institucije – navsezadnje pa tudi ljudi.

Začne se na ploščadi pred gledališčem, kjer se gledalci po modni pisti sprehodimo do slušalk z namontiranimi metlastimi ščetkami v – tako na počez ocenjeno – treh barvah. Prehitevajoči gledalki bi se zazdelo, da bo to na neki točki vodilo v razdelitev metlastih (verjetno?) trojanskih vojakov na podlagi barve metle-perjanice, vendar kmalu postane jasno, da bo šlo v tej gledališki zgodbi vse po svoje – in da prav nič ni predvidljivo. Med živahnim, predvsem zaradi mask privzdignjenim pojočim izborom za mis Olimpa se skozi okno nagne zaradi hrupa razdraženi Paris in za najlepšo okrona Afrodito, s čimer po grški mitologiji za nagrado dobi Heleno, najlepšo smrtnico na svetu – in začne se trojanska vojna. Ta se v publiko prikrade potihoma, s šepetom v uho ob prižigu slušalk, gledalke in gledalci se razdelimo na dva dela in vsaka naključno skupaj zbobnana polovička Parisov in polovička Agamemnonov se odpravi po svoji »cjelski« trasi po poti spominov in (anti)tovarištva neke vojne.

Uprizoritev 3ja! že na tej sorazmerno začetni točki pravzaprav postane neobvladljiva, saj je jasno, da celotne predstave ni mogoče užiti; s tem pa gledalke in gledalci krenemo v brezmejno zabavno in intrigantno pustolovščino, predvsem pa v izrazito individualno potopitveno izkušnjo, ki preči sanjsko preteklost in današnjo, nocojšnjo aktualnost (dramaturginja predstave Mojca Redjko). Vsak korak je nova avantura, vsak vogal pa nov svet zase – od turistične agencije, intervencije pred poslovalnico s kebabom prek mrkega Sizifa s pivom in do razsula po boju v neki ožji uličici uprizoritev ponuja kolektivno izkušnjo, hkrati pa praktično vsak gledalec, okronan z metlo, po svoje komponira trojansko okolje – nekdo malica krof (priložnosti za malico je v tej predstavi na splošno kar veliko), drugi interpretira nekakšno melodramatično priredbo Iliade, tretjega pobesnela Artemida škropi z vodo iz vodne kupole, četrti Sizifu v lonček stresa kovančke za pivo … Vsako gledalsko dejanje sestavlja skupno izkušnjo poti do skupka dogajališč, kjer se Agamemnoni in Parisi premešamo in skupaj obiskujemo majhne, a eruptivne prizore, ljudi, bogove in dogodke; če ne prej, v tej točki kritika dogodka na neki hudomušni način postane (morda celo drobec sizifovska) samokritika, saj je vsak udeleženec pravzaprav nepogrešljiv delček trojanskega mozaika – kar nevsiljivo nakazuje, da smo vojna posamezniki v njej, ne glede na to, kako aktivni ali (še bolj problematično, celo nevarno) pasivni smo.

3ja! je torej vsekakor svojevrstna, predvsem pa zelo individualna gledalska izkušnja, saj je predstav toliko, kolikor je gledalcev; vendar to ne pomeni, da ji umanjka kolektivna izkušnja in/ali odnosnost z zdajšnjostjo.

Nepogrešljiv pa je tudi skoraj vsak ustvarjalec Slovenskega ljudskega gledališča Celje: v uprizoritvi aktivno in sorazmerno enakovredno sodelujejo skoraj vsi člani igralskega ansambla z nekaj pridruženimi gosti, povečini umeščenimi v bend – od gostov je bolj interpretativno izpostavljen Anže Zevnik v vlogi Hermesa. Velika in ravno zaradi dodelanosti neopazna kvaliteta pa je tehnična dovršenost predstave, ki v lahnem, neprekinjenem teku zaokroža in staplja prostorske intervencije, elemente naključnosti celjskih ulic in njihovih ljudi, mestoma tudi videokomponente, lutke (asistent za lutkovno animacijo Filip Šebšajevič) ter sporadično, a poetično in poglobljeno besedilo (avtorici sta poleg Solceta še Katja Gorečan in Tanja Potočnik (avtorica grške pesmi)), povečini podajano pred slušalk (in seveda perjaste metle na njih; avtor zvočnih pokrajin in oblikovalec zvoka Ivo Sedláček), a zato nič manj natančno v jezikovni izraznosti (lektorica Živa Čebulj). Povojne bakanalije publiko zberejo in vodijo v epilog sproščene koncertne narave, kjer ne manjka duhovitih pesmi, ki v aktivistični maniri pristopajo k zapuščini grške mitologije (Ne bom spala s tabo, Apolon), ne manjka pa niti trojanski konj, iz katerega izhaja naslov epiloga »Konjc« – kar je le še ena zadnjih domislic v poplavi prismuknjenih idej tega privlačnega in celovitega gledališkega dogodka, ki do samega konca ne popušča s svojim dinamičnim tempom.

3ja! je torej vsekakor svojevrstna, predvsem pa zelo individualna gledalska izkušnja, saj je predstav toliko, kolikor je gledalcev; vendar to ne pomeni, da ji umanjka kolektivna izkušnja in/ali odnosnost z zdajšnjostjo. Ko zbrani pod odrom tako kot na začetku predstave tudi na koncu prisluhnemo (spet posrečeni) evropski himni, se v dogodek zareže melanholija zaradi zgrešenosti besedila nasproti trenutnemu dogajanju in (ne)aktivnosti zveze držav, ki naj bi v teoriji skrbela za vrednote poštenosti, morale in človekoljubja (?), hkrati pa publiko prekrije miren občutek privilegiranosti, da je vsaj tu in vsaj zdaj te uprizarjane vojne konec ter da se lahko gledalke in gledalci varno vrnemo na svoje domove. Ambiciozen projekt, ki zavzame celjske ulice, je tako v svoji sproščenosti in skrajni simpatičnosti tudi – ali pa ravno zato – problemski in ne izzveni kot lahkotna šala o neki pravljični vojni, temveč kot premislek o tem, kako razmišljati vojno ter kam vanjo umestiti slehernika, ki ga (morda slepo) vodi njegovo prepričanje.

»Konjc« predstave pa z vzklikom »Hvala, Cjele!« zaokroži tudi sezono domačnosti, primikanja k domačemu okolju in, kot kaže, (novim ali pa ponovno obujenim) simpatijam publike do gledališča – in gledališča do publike.