Uvod v predstavo.
Vstopna točka nastavi dramaturgijo. Predloži temo in oblikuje smernice za kasnejšo interpretacijo. Vpelje misel gledalca, da se čim bolj sklada z idejo predstave.

Je že konec? na začetku položi vse karte na mizo. Takoj nam je jasno, da govorimo o koncu sveta. V zaklonišču, zadnjem varnem prostoru na svetu, gledalci prejmemo pisemsko ovojnico. V njej list papirja z vprašanji, povezanimi s koncem sveta (zadnja želja, zadnji obed, strah itd.) Povabljeni smo, da prevzamemo participativno vlogo in vzamemo svinčnik v roke. Predvsem pa, da v par minutah, ki so nam dane, poskušamo odkriti svoj odnos do težkih eksistencialnih vprašanj.

Gledalec je postavljen v aktivno in razmišljujočo vlogo, ki se tiče njegovega razmerja do obravnavane teme. A predvsem je začetno dogajanje v funkciji spretne dramaturške rešitve. V tem delu se v celoti vzpostavi tematska poanta predstave. Zelo jasno izrisana tema že v uvodu dramaturško (Maša Radi Buh) funkcionira, ker se ves preostali del uprizoritve nizajo asociativno odprte epizode. Improvizirani odzivi na temo konca sveta. S tem se ustvarjalci (idejna zasnova Ariel Doron, Maša Radi Buh, Nika Bezeljak) izognejo temu, da bi gledalec med predstavo »zapravljal« čas za dešifriranje glavnega ključa uprizoritve.

Tovrstnih interaktivnih gest je v sodobni slovenski produkciji zelo malo, zato so več kot dobrodošle. Predstava nas že na začetku intrigira z drugačnim pristopom, saj zelo jasno razbije formo frontalne pasivne predstave. Hkrati pa je začetna interakcija bolj izjema kot nadaljnja praksa. Tako nastavek za aktivno participacijo gledalcev, ki ima veliko nadaljnjega uprizoritvenega potenciala, prehitro izgubi svojo atraktivnost. Ostane le del uvoda v predstavo, vpelje nas v obravnavano tematiko, vendar pa se nadalje ne razvije.

Prisotno je tudi odvračanje od linearne dramaturgije. Predstavo določa predvsem iznajdljivo prelivanje iz ene epizode v drugo. Glede na to, da jo ustvarjalci opredelijo kot snovalno gledališče, je izziv režije (Nika Bezeljak) predvsem v tem, kako povezati na videz nepovezano in partikularno. Kako različne in osebne upodobitve krovne teme vseh ustvarjalcev združiti v eno, povezano predstavo. To (z)druženje različnih interpretacij spodbuja misel, da ima vsak posameznik svoj lastni pogled na apokalipso. Dogajanje je tako interpretacijsko odprto, da angažira gledalca v aktivno vlogo in preizkuša njegovo sposobnost abstraktnega mišljenja ter »lepljenja« lastnih razlag na asociativne drobce.

Je že konec? gledalcu pogled na svet upodobi z odprtostjo in mu ga ne predpisuje. 

Predstava se deli na dva dela, ki ju loči dejanje konca sveta. Odštevajoča ura pride do ničte točke in takrat dogajanje postane še abstraktnejše. Nastopajoči Miha Bezeljak, Uroš Kaurin in Gregor Prah mojstrsko kreirajo vzdušje, odlično delujejo v medsebojni interakciji, vzpostavljajo močno prezenco in polnovredne vizualno atraktivne prizore. Opazi se, da so igralci vključeni v proces ustvarjanja predstave, saj se v tokratni noviteti Kulturno-umetniškega društva Moment (v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Maribor) izraža določen tip humorja – kaurinovski, bezeljakovski, premišljen in učinkovit. Ta je prisoten tudi v preteklih uprizoritvah. Z vidika humorja torej predstava dobro stoji in predvsem razbremeni težo tematike. Hkrati pa je ne zbanalizira popolnoma. Predstava združuje motiv zadnjega jabolka na svetu in misel o končnosti. 

Jabolko in vsakdanji predmeti, ki sestavljajo scenografijo, se občasno vzpostavljajo tudi kot lutkovni objekti. Moment pogosto dopušča prostor za združevanje različnih uprizoritvenih področij. Tako tudi Je že konec? združuje gledališče predmeta, gibalno, dramsko in performativno polje. Na tovrstnem »prizemljenem« konceptu temelji tudi vizualna podoba predstave, ki je osnovana na komponenti znanstvenofantastičnih vsebin in predpisuje kletno vzdušje pred/med/po katastrofi. Najkompleksnejši predmet je »robotska palica«, ki opazuje zapisovanje gledalcev na začetku predstave. Predvsem pa v dogajanju prevladuje DIY (»napravi sam«) estetika. Je že konec? gledalcu pogled na svet upodobi z odprtostjo in mu ga ne predpisuje. Sodi k sodobnim predstavam, ki reducirajo konvencionalne gledališke temelje. Vsebine so predložene z meglenimi/asociativnimi nastavki, multiplicirane v večglasje in se izogibajo jasni opredelitvi, pozicioniranju. Sledijo trendu liberalizacije uprizoritvene forme, kjer ni enega samega temelja, ampak se vse fluidno prepleta. V določenem imenu svobode misli, izraza in upodobitve, ki ga sodobna angažirana družba spodbuja. V fokusiranju na vsako misel posameznika, ki ima svoj prostor in pomembnost v diskurzu (dokler je v mejah politične korektnosti, seveda).

Tovrstna odprtost je lahko dobro sredstvo za osvobajanje od konservativnih, diskriminatornih praks, hkrati pa vzpostavlja prostor, kjer vsaka misel, še tako banalna, postane relevantna prav zato, ker je obravnavana v imenu svobode miselnosti in avtomatično dojeta kot intelektualna dobrina. Nujno je, da ima polnovredno mesto, ne glede na vsebino. Če je dodana vrednost predstave Je že konec? v možnosti odprte, angažirane, intelektualne interpretacije, pa je njena pomanjkljivost ta, da prelaga odgovornost misli o svetu in interpretacije na gledalca ter mu tako omogoča, da le plemeniti svojo dosedanjo pozicioniranost in lasten odnos do sveta. Lahko je dovzeten za razsvetljenje in misli prek. Lahko pa ostane na površini. Tovrsten tip predstav predstavlja izziv v razvozlavanju posameznega dogajanja, a obenem ne predstavlja izziva v potrjevanju/zavračanju/prevpraševanju teze. Jasno pozicionirane predstave lahko ziritirajo ali spodbudijo gledalca, da se z njimi povezuje ali pa njihove ideje zavrača. V tem primeru stopi v aktiven »platonski« dialog z idejo predstave.

Zagotovo je predstava Je že konec? po večini zelo dobro izdelana in kakovostno prispeva k slovenski uprizoritveni sceni. To, ali ponudi globlji razmislek o koncu sveta in velikih družbenih temah, pa je odvisno od gledalca samega.