V zadnjem desetletju čedalje pogosteje govorimo o duševnem zdravju in o nujnosti govora o duševnem zdravju. Lahko bi rekli celo, da je duševno zdravje postalo vroča tema sodobnosti. A zdi se, da nam je ravno kot tema duševno zdravje postalo v sodobnem diskurzu nekako odtujeno: kot bi ne bilo več naše lastno, zasebno, vsakdanje, ampak skupno, obče, abstraktno. Ker pojem duševnega zdravja v globalni kulturi postaja vedno bolj obči, tudi reprezentacija duševno bolnega človeka postaja vedno bolj obča – ravno nasprotno od pričakovanega.

Avtorski projekt in jaz komaj diham (režiserka Katja Markič, performerka Rina Pleteršek, dramaturgija Katja Gorečan, vizualno oblikovanje Maja Poljanc, oblikovanje zvoka Ana Jerina, zunanja sodelavka Ivona Kruljac, dr. med.) zavedanja o duševnem zdravju ne poskuša le tematizirati, ampak ga poskuša vplesti v samo rabo gledaliških sredstev, vključno z glasbo, scenografijo in igro. Predstava je neke vrste dekonstrukcija podobe ženske v duševni stiski: prvič zato, ker epizodo duševne stiske povsem izvzame iz konteksta njenega nastanka (ne išče vzrokov v osebni zgodbi, s čimer implicira običajnost in notranjo kompleksnost pojava), drugič pa zato, ker potencialne dramske in dramatične prizore zamegli ali celo »cenzurira« z obscenimi in mestoma nadrealističnimi dejanji.

Predstava tudi spretno izkoristi majhnost razstavnega prostora Galerije Škuc. Performerka in scenografija sta stisnjeni ob levo steno (deli scenografije – paket čigumijev – so celo prilepljeni nanjo), medtem ko so gledalcem dodeljene tri vrste (dve vrsti stolov in ena vrsta talnih blazin) ob desni steni. Performerka se tekom predstave premika vzdolž gledalcev, po površini, veliki približno deset kvadratnih metrov (v širino) krat tri kvadratne metre (v globino). Zaradi sploščenosti prostora deluje, kot bi potovala po enodimenzionalni računalniški igri (podolgovata površina deluje kot nekakšen kontinuum – poltrak). Dvojnost metaforičnega in konkretnega, igrivega in resnega, ima v predstavi pomembno vlogo, saj ji med drugim omogoča, da ne zapade v prekomerno realistično reprezentacijo duševne stiske (predstava prej stremi k naturalizmu).

Performerka se zbudi na levi strani odra, z nogami in hrbtom, prislonjenimi ob steno, z glavo navzdol in z žalostno odzvanjajočo violino, prislonjeno na brado. Klasična skladba, ki jo igra, je morda le za odtenek preveč žalostna: enako žalosten postane trening baleta, nakazan v drugem prizoru, še bolj žalostna pa prokrastinacija, nakazana v tretjem. Včasih cel dan postane prežet z žalostjo; in ker gre dan mimo, brez da bi jo karkoli vprašal (delo, šola, trening), ker od nje zahteva živost in odzivnost, čustva zaklene vase, v svoj obraz, v svoje organe, sklepe, mišice, kosti.

Predstavi uspe z minimalnimi sredstvi doseči spremembe v kadriranju, ki poudarek s subjektivnosti performerke premesti na ekspresivnost njenih posameznih telesnih delov: če v prvem prizoru z nekaj metrov razdalje zumiramo v njen narobe obrnjeni obrazni izraz, je v drugem prizoru naša pozornost usmerjena izključno v njena stopala, odeta v bele in že malce zdelane (sploh na špičkah) baletne čeveljce. S pomočjo minimalne, a učinkovite spremembe v osvetlitvi (poleg stranske bele luči, ki izrisuje konture njenega telesa, performerka prižge še belo luč v ozadju, ki presvetli naše vidno polje) se drugi prizor osredotoči na fizično trpljenje stopal, ki ni toliko metafora (ali sinekdoha) za trpljenje celotnega človeka (subjekta) kot neposredni telesni izraz utrujenosti in izčrpanosti; komajda vidni trepet, zadostno fokusiran in osenčen, da ga lahko gledalci občutimo na lastni koži in v lastnih gležnjih.

Dejanja, ki jih na različnih postajah izvaja performerka, niso ekstremna v psihološkem ali igralskem, ampak prej v fizičnem smislu, zato nas vpotegnejo v fizično dimenzijo njenega trpljenja in ne, kot v bolj klasičnem dramskem gledališču, v spekulacije o možnih razlogih njenega trpljenja.

V filmih in popularni kulturi je izpad duševnega zdravja pogosto demoniziran (pri ženski) ali romantiziran (pri moškem): prevzame celotno osebo, od znotraj navzven, igralki pa je pogosto naročeno, naj norosti ne igra, ampak jo ponotranji. Predstava in jaz komaj diham ne posvoji te taktike, saj deluje tako rekoč od zunaj navznoter: posamezne telesne znake izpada duševnega zdravja sestavlja v kompozicije, tako da zavestno ostaja na ravni reprezentacije. Občo reprezentacijo deloma ponavlja, deloma pa jo krši. Vzame jo resno, vendar tudi izrecno pokaže na vključenost našega pogleda pri njenem konstituiranju.

V tretjem prizoru se performerka pomakne v sredino odra, iz stene odlepi paket čigumijev in se usede neposredno predme, ki sedim v prvi vrsti. Zrem ji neposredno v obraz, medtem ko žveči deset čigumijev naenkrat in iz prežvečene gmote ustvarja razne skulpture – včasih njena slina leti v mojo smer in nič zato. Ko kipari, postanem pozoren na njene vedno bolj slinave prste, ki raztegujejo žvečljivo gmoto, dokler ta ne začne spominjati na nekakšno organsko snov, celično opno. Prizor je na prvi pogled povsem nemotiviran – ne zdi se namreč, da opna karkoli reprezentira. Morda bi lahko poskusili in zatrdili, da reprezentira identiteto oziroma »masko, ki si jo nadeneš, da preživiš v kruti družbi« (performerka si poskuša opno na neki točki prevleči čez obraz), a po logiki vpeljave obscenih prizorov lahko sklepamo, da obscenost v predstavi nima reprezentativne vrednosti, ampak je prej formalno sredstvo, s katerim predstava preprečuje razmah specifičnega vedenjskega stereotipa in uvaja preizkus naših pristranskosti gledanja.

Dejanja, ki jih na različnih postajah izvaja performerka, niso ekstremna v psihološkem ali igralskem, ampak prej v fizičnem smislu, zato nas vpotegnejo v fizično dimenzijo njenega trpljenja in ne, kot v bolj klasičnem dramskem gledališču, v spekulacije o možnih razlogih njenega trpljenja (ali motivih za rešitev iz primeža trpljenja). Predstava in jaz komaj diham se z uvedbo telesno pretiranih dejanj zoperstavlja stigmatizaciji duševne bolezni, vendar hkrati ohrani »telesni« realizem, ki ji omogoči, da ne postane karikatura.

V zadnjem prizoru sobo prekrije topla svetloba, ki po tri četrt ure bolj tesnobnega vzdušja končno vzbudi občutje pomirjenosti (svetilnik na razburkanem morju, nekaj, česar se lahko oprimemo). Ambientalno glasbeno podlago prekine montaža izjav ljudi različnih spolov in starosti o njihovih načinih soočanja s slabimi dnevi in z duševnimi stiskami. Zavemo se, da bodo duševne stiske, dokler bodo čustva »dovoljena«, vedno prisotne, da nas nekako povezujejo z drugimi ljudmi, vendar pa so po drugi strani tudi povsem naše in komajda izrekljive. Vsak_a ima drugačen način soočanja z njimi. Predstava in jaz komaj diham tako postane – v svetu, v katerem nas vse nenehno opominja, koliko je še treba popraviti – osvežujoč opomnik, da je vse v redu. S tem pa nas morda tudi preusmeri z individualistične fiksacije na dinamiko psihološke stiske k prevpraševanju družbenih (medosebnih), diskurzivnih in ekonomskih vidikov duševnih stisk.