Ana Lorger, 12. 4. 2022

Komična svila evolucije

Kulturni zavod Godot: EVOLUCIJA. Festivalna dvorana, 10. 4. 2022.
Foto: Arhiv Kulturni zavod Godot
Foto: Arhiv Kulturni zavod Godot
Foto: Arhiv Kulturni zavod Godot

Kulturni zavod Godot, ki je pred kratkim pozornost vzbudil s predstavo En k te gleda po motivih Kafkove Preobrazbe, je tokrat na odru Festivalne dvorane obravnaval lahkotnejšo temo, namenjeno predvsem mlajši publiki. Predstava Evolucija sledi razvoju človeške vrste, čeprav se osredotoča predvsem na obdobje opic, avstralopiteka in nomadskih ljudstev. S tem cirkuški variete izobražuje in zabava mlajše generacije, ki jim družboslovne in zgodovinske teme v šolah morda niso tako zelo blizu.
Režiser in avtor besedila Tadej Pišek ter koreografa Inan Du Swami in Mojca Špik nas pričakajo na izčiščenem odru Festivalne dvorane, kjer s stropa visi rdeča svila, glavni in edini rekvizit v predstavi. Cirkuško našemljen Tadej Pišek s cilindrom v roki pripoveduje zgodbo v verzih, katerih rima je spretno in izvirno postavljena ter narekuje potek dogajanja na odru. Besedilo se začne s čudenjem o človeški vrsti in o smislu našega obstoja. Skorajda cinično se dotakne antropocentričnega pogleda na svet, kjer zrak, zemlja in voda nimajo smisla, če na nebu ne letijo avioni, če se zemlja ne obdeluje in če reke in morja ne služijo transportu. Čas se zavrti nazaj in že smo v svetu opic, od koder smo prišli.

Inan Du Swami in Mojca Špik suvereno plezata in plešeta po svili, obvladujeta težke akrobatske trike in s svojo prezenco tudi občinstvu ne ponudita občutka negotovosti. Svila s telesi umetniškega kolektiva na odru sooblikuje prostor, deluje kot obleka, postelja, drevo ali ogenj in tako prebuja domišljijo občinstva. Gestikulacija Inana Du Swamija in Mojce Špik je tipično cirkuška, mimika izrazita in ponekod skorajda že groteskna, zaradi poudarjenih izrazov in premikov je skorajda v vseh primerih jasno, kaj gledamo. Le nekatere gibalne točke ostanejo deloma zabrisane, a se razrešijo takoj, ko v pomoč nastopi besedilo. Klavirska podlaga, ki spominja na spremljavo nemih filmskih komedij, je avtorsko delo Marjana Peternela in podčrtuje gibalni izraz. Z njo postane cirkuškoakrobatska predstava estetsko dovršena celota.

»Cirkuške točke v razvoju zgodbe vsebujejo veliko komičnih elementov, kar prek potujitvenega učinka spet omogoča premislek o samoumevnosti človeškega gibanja v najosnovnejših vsakdanjih opravilih in zgodovini človeštva. Predstava človeka razume kot soustvarjalca lastne zgodbe in stvaritelja samega sebe.«

Akrobatsko gibanje, ki meji na bizarnost, v nas vzbuja čudenje, spominja na potujitev vsakdanjih premikov v prostoru in času. Prav s poudarjeno gestikulacijo hoje, prehranjevanja in spanja se človeku lasten razvoj zdi nenavaden in tuj, tako da ga je zmožen ponovno premisliti. Poleg tega cirkuške točke v razvoju zgodbe vsebujejo veliko komičnih elementov, kar prek potujitvenega učinka spet omogoča premislek o samoumevnosti človeškega gibanja v najosnovnejših vsakdanjih opravilih in zgodovini človeštva. Predstava človeka razume kot soustvarjalca lastne zgodbe in stvaritelja samega sebe.

Vsak del cirkuškega varieteja je izjemno skrbno izbran, dodelan in razvit, a potek zgodbe se nenavadno hitro konča, konec definira nastop pisave. Polurna predstava izčrpa telesni in govorni aparat že na samem začetku človeškega razvoja in tako hitro prelista vse ostale zgodovinske teme. Morda bi lahko šlo za konceptualno odločitev, saj človeška evolucija z nastopom civilizacij, politike in kulture preneha biti stvar evolucijske narave in se obrne v sosledje človeških revolucij, tehnološkega razvoja in njegovo nazadovanje. Pravzaprav se človek že s kamnom in ognjem umesti v red kulture, z govorom in pisavo pa se evolucije otrese. Na fabulativno nezaključenost pomislimo zgolj na ravni forme, saj so vse točke gibalno izjemno precizno dodelane, nejasen preskok teles čez preostanek zgodovine pa se zvrsti prehitro in premalo artikulirano. Kot da bi se kolektiv predolgo pomudil pri izdelavi posameznih akrobatskih točk in se tako tudi zaradi produkcijskih omejitev moral zadovoljiti s koncem na sredini poti.

Če bi bila predstava uprizorjena v intimnejšem okolju in ne v Festivalni dvorani, ki s svojim dvignjenim odrom izpostavlja distanco občinstva, bi bil njen učinek zagotovo še večji, občutek participacije pa jasneje nakazan. A občinstvo je vsekakor nagovorjeno. Evolucija tako na začetku kot tudi na koncu uspešno poda sporočilo, da je večinski del človeške zgodovine sestavljen iz sosledja vojn in da bi namesto ponavljajočega se nasilja morali začeti sprejemati drugačnost. Tako predstava izobražuje mlajšo populacijo na izviren in komičen način.

Inan Du Swami, Tadej Pišek, Marjan Peternel, Mojca Špik

Povezani dogodki

Ana Lorger, 17. 5. 2022
Polje sanj kot možnosti svobodne volje
Ana Lorger, 14. 5. 2022
Fuzija odtujenih atomov
Ana Lorger, 26. 4. 2022
Oddaljevanje živega