Tokratna uprizoritev besedila Sławomirja Mrożka (v spominu sveža ostajata Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković iz leta 2021) je občinstvu SNG Drama Ljubljana predstavila drugo, bolj komediografsko obarvano dimenzijo slavnega avtorja. V Tangu spremljamo družinsko situacijo Arturja, ki se zoperstavlja svojim svobodnjaškim staršem in starim staršem. Generacije pred njim so doživele revolucijo, jo pognale in ustoličile. Sedaj žanjejo sadove svojega truda v uživaškem brezdelju (kartanju), opuščanju norm (prosta ljubezen, preživljanje dni v pižami) in vsesplošnem svobodnjaštvu (tudi za sina si bolj kot zdravniško prihodnost želijo umetniško). Dramatikov zasuk je tako v tem, da se Artur kot družinski revolucionar ne ponaša z naprednimi liberalnimi idejami, temveč želi v svoji družini ponovno vzpostaviti red in vanjo s tem vnesti nekaj manjkajočega smisla. Ta pričakovanjem nasprotna situacija tako v današnjem času po eni strani nagovarja dosežen občutek svobode in ugodja, v katerem umanjka smisel, po drugi pa je v njej mogoče slediti tudi težnjam po retradicionalizaciji in ponovnem vzponu konservativnosti, ki smo jim prav tako danes priča. Tango v režiji Luke Marcena se materiala loti izrazito gledališko, s preigravanjem različnih gledaliških estetik in žanrov z namenom poudarjenega karikiranja zgodbe mladega upornika – črne ovce v družini. Stavi na smeh kot tisto ultimativno zdravilo in gesto upora v nemogoči situaciji. Estetska slikovitost in žanrska gibčnost sta kvaliteti uprizoritve, ki kažeta bogat in domišljen nabor idej in domislic, vendar se to politično in družbenokritično besedilo zdi v dotični manifestaciji nekoliko vsebinsko izpraznjeno in zaprašeno. Besedilo odzvanja tako na nivoju akutne družbene realnosti kakor tudi v čisto metagledališkem smislu položaja umetnosti in potrebe po renovaciji njene forme, a bi vzpostavitev trdnejše asociativne vezi s sodobnostjo – opredelitev na relaciji konservativno-liberalno – potrebovala bolj poglobljeno obravnavo ali zaustavitev v drvečem ritmu Tanga.

Prostorska zasnova Sare Slivnik, ki celotno dogajanje postavlja na streho stanovanjske hiše, je efektivna v poudarjanju robnosti, nevzdržnosti družinskega življenja za Arturja. Skozi prostor namreč odzvanja, kar lahko razumemo kot Arturjevo poglavitno stisko, da revoluciji ni uspelo izgraditi ničesar oprijemljivega in svet nemoteno teče naprej v propad. Nagib same površine, dvignjena igralna ploskev (ki je zavoljo vizur v Mali drami postala že skorajda scenografska nujnost) ter grob in obrabljen videz detajlno in realistično skreirane scenografije delujejo kot prostorska manifestacija protagonistove psihologije. Ustvarjajo jasno, četudi morda pretirano ilustrativno atmosfero dogajanja, ki jo dopolnjujejo teksturno in barvno igrivi kostumi Ane Janc, v celostno estetiko zaokroženi z masko Julije Gongine. Zadržano in precizno svetlobno oblikovanje Andreja Hajdinjaka in izjemno bogata glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja ustvarjata nasičeno celoto, ki ponuja veliko možnosti za raznorodna preigravanja in predvsem potencialov za odrske invencije. Režija Luke Marcena se v tem prostoru razigrava, vendar ostaja zvesta pravilom izgrajenega sveta. Jasno artikulirani in mizanscensko čisti prizori, ki bolj kot na vsebino stavijo na formalne invencije, skozi potek uprizoritve izgubljajo moč, saj gledalca ne uspejo več presenetiti in tako navkljub bogatemu naboru gledaliških sredstev do konca obdržati ritma uprizoritve. Dramaturgija Roka Andresa (asistentka Luna Pentek), ki besedilo primerno okrajša, je tako gibka v spajanju posameznih elementov in z nekaj izjemami (kratek trenutek puščanja cevi) uspešna v prevajanju vsebinskih povezav med uprizoritvenimi segmenti, največji manko pa pušča na polju izostrene poante, ki bi celostno podkrepila kritične dimenzije besedila in uprizoritve. 

Tango je tako v prvi vrsti zabavna, četudi mestoma malenkost razvlečena uprizoritev. Odlikujeta jo dovršena estetizacija in izpiljena komedija, ki pa zaradi nejasnih stališč le redko vstopata v sfero družbene kritike in ponavljajočih se absurdnosti politične ideologije.

V tem formalnem preigravanju se izkaže izjemna kvaliteta zasedbe, ki jo povezujeta pozorno oblikovan odrski gib Lare Ekar Grlj in izvrstna, živa in ravno prav pogovorna jezikovna podoba Tatjane Stanič. Kot mojstra formalne telesno izbrušene igre se vnovič izkažeta Maša Derganc in Saša Tabaković, ki se ne bojita žanru primerno poigravati s pretiravanjem in poudarjeno ekspresivno obrazno mimiko. Bolj zadržano se svojih vlog lotita Boris Mihalj in Saša Mihelčič, predvsem slednja tudi v teh subtilnejših registrih izkazuje izjemen občutek za komedijo, ter Jurij Zrnec, čigar pretanjena komika se mestoma seseda v vsebinsko neutemeljeno koketstvo. Ta kolektiv ustvarja teren za v kvaliteti in ustvarjanju nepričakovano kompleksnih odrskih oseb izstopajoči pojavi zasedbe, Evo Jesenovec in Timona Šturbeja. Jesenovec kot Ala od prvega vstopa na oder navduši z izjemno prizemljenim in nepotrebnega dekorja izčiščenim pristopom k vlogi. Njena igra deluje kot nekakšen kontrapunkt sicer znakovno gostemu dogajanju, zaradi česar se zdi, da se v njenih nastopih tudi najjasneje izrisuje vsebina igre, žanrske zakonitosti pa se zdijo bolj lahkotno določene in ne utesnjujoče. Jesenovec tako kreira nekakšen konglomerat, v katerem se žlahtna transformativnost srečuje s sodobnejšim performativnim pristopom. Šturbej kot osrednji protagonist Artur, nekje na presečišču med nacistom in Ojdipom, ustvari dovršen dramski lik z jasnim dramaturškim lokom, ki prav tako predstavlja žanrski odklon in tako dobrodošel kontrapunkt. Napetost, ki jo gradi tako v glasu kot telesu, in stiska, ki se kaže v njegovih solznih očeh, predstavljata motor uprizoritve in tako, navkljub stopnjujoče se agresivnemu in problematičnemu vedenju, aduta gledalčeve simpatije. Šturbej v ta kaotični svet vnaša krhkost in nežnost, ki se izrisujeta kot njegovi izjemni igralski kvaliteti. 

Tango je tako v prvi vrsti zabavna, četudi mestoma malenkost razvlečena uprizoritev. Odlikujeta jo dovršena estetizacija in izpiljena komedija, ki pa zaradi nejasnih stališč le redko vstopata v sfero družbene kritike in ponavljajočih se absurdnosti politične ideologije. To lahko razumemo tudi kot nekakšen simptom aktualnosti in kompleksnosti vprašanja o razmerju med napredkom in tradicijo, implicitno pa se skozi predstavo odpira tudi vprašanje vloge umetnosti v opredeljevanju do tega vprašanja.