Kitov popek (5+) prevzema posebno mesto v repertoarju ljubljanskega Lutkovnega gledališča; teater neposredno odpre prepišnosti javnega prostora in narave, ga pripelje med drugo občinstvo ter ga prenavlja z izkušnjami sodelavcev s področja uličnega gledališča. Snovalna predstava z animatorji ali rednimi sodelavci LGL-ja (Miha Arh, Jure Lajovic, Filip Šebšajević) ter ustvarjalko na področju uličnega gledališča, improvizirane glasbe in vokalnih performansov Teo Vidmar pod vodstvom režiserke Vide Cerkvenik Bren ter dramaturga Jurija Bobiča, obeh sodelujočih v eni vidnejših skupin gledališča v javnih urbanih prostorih pri nas, KUD Ljud, se odvije sredi Arboretuma Volčji Potok, na prostem in v šotorskem prizorišču v obliki ogromnega kita.
Izhajajoč iz zgodb in duhovne naravnanosti staroselskih kultur, ustvarjalci uokvirijo svet, ki se naslanja na intuitivno moč dojemanja, s pozornostjo do vsega bivajočega, s prisluškovanjem zunanjim glasovom – vednosti narave in človeku lastni, notranji modrosti. Konkretno umeščenost v park predstava na samem začetku domiselno integrira v prebujanje zavesti o avtonomni inteligenci naravnega sveta, z impulzom, ki ga izmed dreves izza občinstva med prisotne vpelje Tea Vidmar kot nenavadno, v slamo odeto bitje z vabljivimi zvočnimi oblikami glasu, ki spominjajo na ptičje petje ali druge živalske glasove in se utelešajo kot del nepoznane narave, a so prijazni in komunikativni, ter s kamenčki, ki jih iz svoje malhe razdeljuje obiskovalcem v zameno za vstopnico, z jasnim povabilom, naj si kamne prislonimo na uho in jim prisluhnemo, podobno kot nam je sicer bolj domače poslušanje šumenja skrivnosti vesolja iz školjk. Obenem se na tem deloma razprtem, prikladno izbranem travniškem prostoru ob velikanskih drevesih razprostira ogromen kit, simbol, ki iz različnih mitologij, legend in kultur evocira atribute posebne moči, veličastnosti, harmonije, modrosti, skrivnostnosti oceanov in notranjega razumevanja sveta ter se pojavlja tudi kot duhovni vodnik in zaščitnik (ne nazadnje verjetno prav v generacijah staršev, katerih otroci so gledalci te predstave, odzvanja odmeven film Legenda o jezdecu kitov o pomenu kita v tradiciji maorskega plemena in o deklici, ki postane poglavarka prav zaradi svoje povezanosti z morjem in kiti).
Kit, kot ga je zasnovala scenografinja in kostumografinja Larisa Kazić ter izdelala širša ekipa, je že sam po sebi izjemna instalacija, vizualno in tehnološko pa tudi po svoji idejni konstrukciji v okviru predstave; v naravni, bež barvi (ujemajoči se z barvo kostumov) ter z detajliranimi temnejšimi lisami, kot da bi šlo za tradicionalne vzorce in poslikave starih ljudstev v videzu risbe z ogljem, sence v pregibih odbleska svetlobe ali zunanjo preslikavo senčnega gledališča iz njegove notranjosti; pa z gibljivimi deli – očesom, ki pomežikne, ko se kit prebudi, se obrne od enega konca obiskovalcev do drugega, da nas pogleda, zamahne z repno plavutjo v pozdrav in prhne vodo navpično v zrak – vse to kot odgovor na prijazno pristopanje v njegovo bližino in božajoč dotik izvajalke Tee Vidmar.
Medtem ko v uvodnem delu na prostem vsak od nastopajočih […] prebuja animizem in duh predmetov prinaša v skupni prostor vseh prisotnih, v kitovem trebuhu […] priklicujejo zgodbe preteklih, starodavnih ljudstev in kultur oziroma zgodbe in občutenja, ki nas povezujejo z našim (univerzalnim) notranjim svetom.
Spoznavanje s kitom in poprejšnji ritual s kamenčki tako pripravita iniciacijo, da z vstopom skozi kitov gobec prestopimo v neke vrste sveti prostor, kjer nas izvajalci s senčnimi podobami (likovna podoba in tehnologija Polone Černe) in ob ambientalni glasbeni spremljavi (Šebšajević) prek izbranih tipičnih motivov popeljejo v zakladnico kitovih pričevanj oziroma v svet sanj, arhetipov in kolektivne podzavesti. Tu vstopimo v podvodni svet, kjer deček plava z ribami, v gozd, kjer se deček med gostim vejevjem srečuje z živalskimi sencami in se sooči z lastnimi strahovi, ter na nebo, kjer poleti med pticami. Medtem ko v uvodnem delu na prostem vsak od nastopajočih z lastnim zvočnim izrazom in predmetom - lutko (majhna lobanja divjadi, ploščat kamen in kos lesa, ki spominjata na glavo živali) prebuja animizem in duh predmetov prinaša v skupni prostor vseh prisotnih, v kitovem trebuhu, v sproščujočem, zračno potopitvenem ambientu, ki na nizkih ležalnikih sprejme nekaj več kot 30 obiskovalcev, priklicujejo zgodbe preteklih, starodavnih ljudstev in kultur oziroma zgodbe in občutenja, ki nas povezujejo z našim (univerzalnim) notranjim svetom.
Ob neposredni interakciji z obiskovalci (na prostem) in animaciji predstava brez besed spretno vzpostavlja lastno govorico na ravni bogate zvočnosti človeškega glasu kot nekega svojstvenega jezika nastopajočih – prebivalcev sveta, v katerega smo vstopili in ki v svojem duhu meji na davne oblike bivanja, posvečene v prepletenost življenja in njegovih rastlinskih, živalskih in predmetnih energij; nosilcev misli, občutij in podob tega sveta oziroma naših vodnikov vanj – in na ravni senčnih podob ter glasbe v kitovem trebuhu, zgolj z eno pesmijo, ki v človeškem jeziku podkrepljuje vsebinsko podstat in usmerja k načinu razbiranja dogajanja v šotoru. Ustvarjalci so pri oblikovanju te govorice in v sami izvedbi nedvomno prepričljivi, vendar se zdi, da predstavi zmanjka moči pri organizaciji te govorice v komunikacijo, ki bi zmogla zaobjeti idejno celoto zunanjega in notranjega dogajanja ter iz njega izluščiti jasno vodeno misel in pomen.
Pri podobah v kitovem trebuhu je čutiti neodločno opredelitev, ali naj učinkujejo kot linearni narativ ali kot fragmentarni mozaik pripovedi, ki porajajo različne asociativne kontekste, osrednja dramska napetost dečkovega premagovanja strahu ob srečanju s kačo, ki pogled prevesi na stran razvojne enotnosti in podčrtuje dečkovo odkrivanje notranje moči, pa je izpeljana z lahkotnim humorjem, ki ključnemu vsebinskemu momentu ne priznava dovoljšne teže. Ob tem je v predstavi implicirana idejna vez med vednostjo in močjo narave ter človeško notranjo vednostjo in močjo, ki ju giblje ista energija, vez med poslušanjem sporočil kamenčkov in razbiranjem sporočil, h katerim nas usmerja kitova modrost, težje dojemljiva ali vsaj za mlajše občinstvo precej zahtevna. Sicer v predstavi zlahka prepoznamo zrel konceptualni premislek, ki v logični strukturi pritegne moči narave, z njimi obiskovalce popelje v lastno notranjost in spomni na moč v človeku ter jih nato s to oporo pospremi nazaj v svet, v razigran koncertni zaključek, toda čvrstejša dramaturška os bi lahko to vsebinsko podstat močneje vtkala v izkušnjo dogodka. Predstava namreč anticipira izkušnjo, ki je tako skupinska kot intimna, igriva in globoko osebna, skorajda ritualna, a prav ko nas posrka najgloblje v osebno, pokaže najmanj zavezanosti in nas prehitro vrže na svetlobo dneva. V celoti interaktivne, skupinske usode kljub temu zazveni kot navdihujoč dogodek, poln domišljenih uprizoritvenih oblik in atraktivnih ter komunikativnih nagovorov – in s tem tudi upravičuje na začetku omenjeno izstopajočo vlogo v splošni ponudbi gledališča (ne glede na to, da v določenih izraznih elementih spominja na predstave Matije Solceta, a jih vendarle oblikuje z lastno nujo, artikulacijo in utemeljitvijo) –, ki nas postavljajo v odnos do narave, raznolikih bitij, lastnih želja in preprek ter splošne vitalnosti življenja.