Jaka Bombač, 12. 3. 2024

Kleč medvrstične kritike

Tery Žeželj, Urška Preis, Lučka Centa: Območje tkanega prostora. Rdeče Zore, Gledališče Glej, datum ogleda 3. 3. 2024.
:
:
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm
Foto: Serhat Gücüm

Ustvarjalke performativne instalacije Območje tkanega prostora poskušajo z različnimi tekstualnimi sredstvi in vizualno metaforo prepletanja pokazati na eno izmed temeljnih težav družbene kritike: namreč na to, da pri kritiziranju pogosto pozabljamo na lastno umeščenost v fenomen, ki ga kritiziramo. Postavimo se tako rekoč nad problem, s čimer podvojimo in poglobimo togo delitev na subjekt in objekt, ki je ena izmed temeljnih zagonetk zahodne kulture in civilizacije. Glede na to, da je subjekt v patriarhalni družbi praviloma moški, objekt pa ženska, lahko takšno zastavitev tudi brez poznavanja festivalskega konteksta (Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore) razumemo kot poskus oblikovanja feministične kritike. Čeprav je forma kritike umestna, pa nazadnje (med drugim zaradi hibridnosti formata) ni povsem jasno, kakšen prostor oziroma kakšen kod poskušajo performerke vzpostaviti, zato se kritika med vrsticami porazgubi.

Ko prispemo v dvorano Gledališča Glej, so performerke Tery Žeželj, Urška Preis in Lučka Centa že na odru: postavljene so v trikotno konstelacijo, ki jo dodatno definirata stebra na levi in desni strani odra (ena je postavljena na zadnji del odra, druga na skrajno levi del odra za levim stebrom, tretja pa na skrajno desni del odra za desnim stebrom). Po slabi minuti koncentrirane tišine začnejo v mikrofone, postavljene na stojala, pripovedovati fragmentarno zgodbo, vzpostavljajočo se v prepletu družbenokritičnih in mitoloških elementov. Tudi sama diskurzivnost govornega dogodka je himera: postavitev ustvarjalk v geometrično konstelacijo in privzdignjen ton govora dajeta vtis nekakšnega obreda, medtem ko razpršenost diskurza daje vtis sodobne zvrsti (feministične) družbene kritike. Takšna kritika, vsaj kot jo je iz uprizoritve razbral avtor te recenzije, se poskuša izogniti vsakršnim sugestijam, zato svoj diskurz utemelji v spontanem prepletanju različnih ponavljajočih se referenc, medtem ko dopušča vključitev bralca oziroma gledalca na kateremkoli izmed subjektivno porajajočih se prelomov.

Potem ko nekaj minut pripovedujejo zgodbo, hkrati mit in kritiko, performerke izmenično stopajo v sredino odra, kjer so razpostavljeni trije koluti debele pletene vrvi. Ko prispejo v sredino odra, vrv počasnih korakov vodijo v vse smeri odra in jo zatikajo za razne kline in že prepletene dele, s čimer postopoma vzpostavljajo nekakšno vrvno skulpturo. Njihovo izmenjevanje poteka v krožnih geometričnih zaporedjih 3-0 2-1 1-2 0-3: s prepletanjem vrvi začne ena izmed performerk, medtem ko drugi dve nadaljujeta s »tekstualnim prepletanjem«; potem vrv začne prepletati še druga, s čimer edino preostalo pripovedovalko, pa tudi njen diskurz, izpostavi gledalkini pozornosti; navsezadnje pa se obema pri prepletanju vrvi pridruži še tretja, ki nas zgolj za trenutek prepusti tišini, saj se nato cikel ponovi – 1-2 2-1 3-0 2-1 1-2 0-3) – in se tako v večnost ponavlja.

V prvih desetih minutah performerke uvedejo vse kritično-mitične verze, ki jih v nadaljevanju zgolj še prepletajo in ponavljajo. Pripovedujejo o zgodovinskem kontekstu vzpostavitve patriarhata in o tem, kako je patriarhalni sistem zasužnjil žensko, predvsem pa njeno podobo. V tekstu se med drugim poigravajo z metaforično dvojnostjo glagola »prepletati«, ki je podvojena v konkretni inscenaciji, namreč v dvojnosti vizualnega in tekstualnega prepletanja. Materialnost prepletanja je bila v subjektno-objektnem odnosu moški-ženska, ki je bil ustoličen z vznikom kapitalističnih družb, zamenjana z metaforičnostjo prepletanja. »Ženska spleta nove svetove in ne žalostnih zgodb«, ponavljajoče skandirajo performerke (v angleščini); nato pa z nekajminutnim naštevanjem boginj iz različnih mitologij namignejo, da so bile tudi te boginje oblikovane v skladu z moškim pogledom.

V kontekstu takšne zastavitve se nam vzbuja pomislek o tem, ali je kritiko sploh mogoče oblikovati v odsotnosti prvoosebne pozicije ali pa odsotnost prvoosebne pozicije nazadnje vodi v preveliko ohlapnost interpretacije, ki ponovno kliče po prilastitvi neke že obstoječe pozicije.

Ponavljajočo in zankajočo se strukturo, ki po dobrih tridesetih minutah postane koagulirana zmes vedno istih (morda desetih) elementov v različnih naključnih kombinacijah (kasneje so jim pridruženi še zvočni efekti šepetanja, odmevanja in povišanja oziroma znižanja frekvence glasu, ki se izkažejo za nekoliko nemotivirane), performerke pospremijo z ironičnim komentarjem sodobnega ekološkega gibanja, ki ga po tej interpretaciji okličejo za prav tako zapadlega patriarhalni družbeni strukturi, predvsem pa delitvi na subjekt (moški) in objekt (ženska [kot] narava). Slogan »reduce, reuse, recycle« priredijo v »produce, reuse, recycle«, s čimer poudarijo minimalno razliko besedne rabe, ki odseva minimalno razliko interpretacije in posledično praktičnega ravnanja: razliko, ki subtilno sprevrača feministično tendenco in nas vsakič znova vrača v zanko patriarhalne nadvlade. Čeprav že več desetletij poznamo ta slogan, smo sedaj prispeli do točke, ko proizvajamo še več, zgolj zato, da bi lahko še več reciklirali.

Performerke poskušajo z izmeničnim tkanjem vrvne skulpture po eni in tekstualne skulpture po drugi strani razsrediščiti vloge, ki se ne ponavljajo le v družbi, ampak tudi pri procesih gledališkega ustvarjanja. Tako pa oblikujejo tudi nekakšno kritiko kritike: klasična kritika namreč predpostavlja določen začetek in določen objekt, kar vodi v linearno strukturo, v kateri se objekt kritike neizogibno priliči ustaljenim patriarhalnim normam popredmetenja. Vendar se nam v kontekstu takšne zastavitve vzbuja pomislek o tem, ali je kritiko sploh mogoče oblikovati v odsotnosti prvoosebne pozicije ali pa odsotnost prvoosebne pozicije nazadnje vodi v preveliko ohlapnost interpretacije, ki ponovno kliče po prilastitvi neke že obstoječe pozicije.

Vprašanje je torej, ali dopuščanje naključja sproža proces subjektivizacije (kot prilastitve lastne podobe) ali pa zaradi ohlapnosti, ki je (lahko) stranski produkt naključja, prej utre pot nejasnosti, ki gledalko oziroma interpretko pahne nazaj v iskanje takšne ali drugačne narativne gotovosti. To pa naposled najde v tistem izhodišču, ki je v družbi najpogosteje zastopano, torej v moškem ali pa v iz moške perspektive posplošenem ženskem.

V prepletajoči se kritiki mora biti dobro vzpostavljen vsaj nek minimalni kontekst, ki dovoljuje postopno združevanje kosov informacij v začasne razlagalne strukture. Iz hibridne zastavitve (performativna instalacija) ni povsem razvidno, v kakšen prostor nas uprizoritev kliče: je to prostor meditativnega bivanja, lahkotnega druženja ali skupnostnega premišljevanja? Do izraza ne pride niti komponenta trajanja, značilna za instalacijo, niti komponenta vzbujanja performativne distance, značilna za performans. Kontekst lahkotnega druženja in kontekst angažiranega premišljevanja nista medsebojno skladna, ampak se tepeta za našo pozornost.

Potem ko celotno dvorano prepletejo z vrvjo, performerke zapustijo oder, medtem ko njihovi glasovi še vedno odzvanjajo kot posnete sekvence preteklega skandiranja, okrepljenega z različnimi zvočnimi efekti. Zaradi slabo vzpostavljenega konteksta ni povsem jasno, ali naj si prazen oder, naseljen zgolj z odmevi, razlagamo kot povabilo k lahkotnemu druženju ali pa ga moramo razumeti kot nadaljevanje kritične izjave o dejanskosti družbenega življenja. A tudi če sprejmemo slednjo interpretacijo in se odločimo svojo pozornost še naprej usmerjati v »prazen« oder (vrvne skulpture se na tej točki že nekako privadimo, sploh zato, ker performerke razen tega, da so jo prepletale, z njo nikoli niso zares stopile v interakcijo), ni povsem jasno, kakšna je funkcija ponavljanja v uprizoritvi. Ali ponavljanje služi diskurzivni poustvaritvi družbenega življenja, v kontekstu katerega ves čas »kričimo v prazno«, ali pa, nasprotno, kot povabilo h kritiki »med vrsticami«? Je ponavljanje zamišljeno kot afirmativno ali kot pesimistično? Ker ni komentarja, ostanemo v nekakšnem praznem interpretativnem polju, kar je tudi sicer glavna kleč poststrukturalističnih modelov kritike.

Urška Preis, Lučka Centa, Tery Žeželj

Povezani dogodki

Jaka Bombač, 16. 5. 2024
Čista kinetičnost giba
Jaka Bombač, 9. 5. 2024
Preslikovanje prvinskosti
Jaka Bombač, 7. 5. 2024
Dobro in zlo, strnjena v dogodek