Nika Arhar, 26. 10. 2023

Kdo ustvarja zgodovino?

Amazonke. Lutkovno gledališče Ljubljana, koprodukcija z Gledališčem za otroke Kragujevac (Srbija), 12. in 14. 10. 2023, datum ogleda 12. 10.
:
:
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec

V zagozdi antične mitologije, pisnih virov in upodobitev ter sodobne popularne kulture so se utrdile določene splošne predstave o plemenu ženskih bojevnic, pogumnih in spretnih jahalk ter lokostrelk, ki naj bi si denimo izžgale desno dojko zaradi lažjega streljanja in moške enkrat na leto uporabljale za oplojevanje. V fascinaciji, ki jo neti mešanica občudovanja, strahu in nepoznane drugačnosti, imamo torej opraviti z nadrealnostjo junakinj, kar je prikladen teren za prevpraševanje teh podob in morda še kaj več. Arheološka odkritja grobov mladih žensk z orožjem in poškodbami iz bojev temu dodajajo vprašanje, ali so Amazonke le mit ali pa so bile resnične. Za uprizoritev sicer navidezna dilema, a dobrodošla na ravni simbolnega zavoja, kajti zdi se, da jo poganja predvsem namera pri mladih gledalcih (12+) spodbuditi premislek, kakšno sporočilo lahko potegnemo iz njihovih življenj oziroma kakšno štafeto nam Amazonke, naše prave ali arhetipske prednice, predajajo.

Avtorja – režiser Jaša Koceli in madžarska ustvarjalka ter dramaturginja pri uprizoritvi Júlia Sándor – pri tem sledita preprosti premisi priklicati protagonistke iz pozabe, da bi se pred nami pokazale kot ženske iz mesa in krvi ter da bi prek zapisov starogrških avtorjev, mitov in legend ljudstev z območja Kavkaza ter nekaj avtorskega besedila spregovorile z lastnimi besedami, kot one same, štiri igralke v vlogi Amazonk. Scenograf Darjan Mihajlović Cerar zanje ustvari odprt, ravno prav definiran in skupaj s pridušeno svetlobo Davida Andreja Franckyja izrazito estetsko dovršen prostor. Z ovalno steno v ozadju, ki asociira na teksturo pergamenta ali jamskih sten in poslikav, z okroglino kot tarčo ali prehodom med svetovi, z veliko – spuščeno ali deloma privzdignjeno – tkanino kot plastjo prsti, izpod katere se »izkopavajo« zgodbe, ali varnim pristanom za sestrstvo Amazonk okoli ognjišča, vse v naravnih in bež tonih, prizorišče vzbuja poteze klasičnega in hkrati ustreza okusu sodobnega minimalizma, ob tem pa aludira na sveti ali posvečeni prostor ritualnega obujanja zgodb Amazonk. Tudi kostumografija Branke Pavlič Guček z modno občutljivostjo današnjega časa reinterpretira klasične linije in prepoznavne podobe Amazonk v vsebinsko in estetsko izčiščenih verzijah »delovnih«, bojnih ali javnih ter – kasneje, ko se uprizoritev prevesi v ritem večernega, poetičnega zahajanja – zasebnih oblačil.

A celokupna vizualna podoba skupaj s pojavnostjo igralk (Jožica Avbelj, Asja Kahrimanović Babnik, Zala Ana Štiglic, Ivana Pinterič), ki kot figure protagonistk čvrsto naseljujejo svoj prostor, pušča najmočnejši pečat uprizoritve. Nekaj paradoksnega je že v samem dejstvu, da protagonistke o sebi govorijo pretežno z ohranjeno vsebino drugih. Pomemben poudarek – kdo pripoveduje in ustvarja zgodovino – je naslovljen v enem od začetnih, v svojem postdramskem režimu izstopajočem prizoru, z lahkotno ironijo obarvani »učni uri« o informacijah, ki so jih slavni stari Grki zapisovali o Amazonkah, medtem ko igralke njihove na bele in rahlo prosojne bombažne krpe natisnjene obraze obešajo na vrv za perilo. A če tu kot protagonistke komentirajo kontekst svojega upodabljanja in nakažejo, da bodo prevzele nadzor nad zgodovinsko naracijo, jim je v drugih pripovedih ta moč odvzeta. Čeprav se zgodbe pretakajo v prostor skozi njihove besede, se zdi, da njihovih pogledov, dilem in razumevanja svojih usod ne spoznamo zares. Z vidika njihove lastne perspektive pripovedi delujejo neopredeljene, subjektivno suhoparne, zavezane v večji meri opisom dogajanja, brez izrazitejših dvoumno pomenskih odprtin. Morda bi jih lahko osebno detektirali v primerjalni analizi obstoječih zgodb oziroma različnih verzij teh in izoblikovanih odrskih pripovedi, a to presega dojemanje odrskega dogodka. Sama uprizoritev gledalce vodi predvsem po polju predstavitve kot estetike in ne obravnave kot odnosa do snovi.

Sama uprizoritev gledalce vodi predvsem po polju predstavitve kot estetike in ne obravnave kot odnosa do snovi.

Z nalaganjem zgodb (o bojevnici Pentezileji, Hipoliti, ki jo Heraklej prosi za bojni pas, nato pa ukani in ubije, Antiopi, ki jo Tezej ugrabi in odpelje v Atene, Atalanti, ki s tekmovanjem v teku premaguje morebitne snubce, Tabiti, ki gre iskat znanje na rob sveta itd.) in imen Amazonk, ki kličejo k spominjanju in pripoznanju, se postopoma širi občutek medle brezinteresnosti. Od različnih vsebin ostaja predvsem splošen refren, da so Amazonke močne, pogumne in sposobne ženske, a tudi osebe s človeškimi lastnostmi in različnimi usodami, ter da so povsod, v vsakem izmed nas, da njihove sledi naseljujejo naša telesa in da lahko njihove zgodbe in moč začutimo v našem koraku, v zemlji in vetru, čeprav nikoli niso bile deležne tolikšne pozornosti in slave – ali pravične obravnave – kot njihovi moški kolegi. Z vrtinčenjem teh dveh splošnih misli, v besedah, gestah igralk, gibalnih razdelavah (koreografija Tajde Podobnik) in celotni zasnovi prostorskega, vizualnega in zvočnega okolja (glasba Mihe Petrica), uprizoritev izoblikuje prevzemajoče, sugestivno vzdušje in predvsem v skupinskih prizorih podobo povezane in podpirajoče se skupnosti, zaris sestrstva, kakršen je lahko blizu tudi današnji občutljivosti.

Posamezne pripovedi so, nasprotno, pogosteje stvar specifičnega zgodovinskega konteksta in ubesedena enakovrednost Amazonk moškim v bojevanju ter pri raznih spretnostih prej vzbuja nujo po problematizaciji in refleksiji konteksta in s konceptom vojn ter zmag vodenega sveta, kot da bi konkretizirala nakazana impulza popravljanja zgodovine in opolnomočenja mladih. Kljub temu da uprizoritev zbližuje svetova dveh različnih časov – s predstavitvijo enega in nagovarjanjem drugega – je njen glavni »izplen« v tematski materiji seznanjanje z izročilom v stilu različnih izdaj bajk in mitov za mlade. Če bi Amazonke dejansko hotele nagovoriti današnji svet mladih na območju realnega, bi potrebovale vsebinsko izostritev – tem se ponuja dovolj – ne pa angažmaja najstnice (Ivana Pinterič v alteraciji z Anno Katarino Vavti), ki služi predvsem poistovetenju v okviru že omenjenega poudarka, da lahko moči Amazonk najdejo mladi gledalci tudi pri sebi. To je ne nazadnje perspektiva, ki si jo za nalogo zadaja uprizoritev v celoti. 

Darjan Mihajlović Cerar, Asja Kahrimanović Babnik, David Andrej Francky, Júlia Sándor, Ivana Pinterič, Zala Ana Štiglic, Jaša Koceli, Branka Pavlič Guček, Anna Katarina Vavti, Tajda Podobnik, Miha Petric, Jožica Avbelj

Povezani dogodki

Nika Arhar, 3. 5. 2024
Kampiranje brez razgleda
Nika Arhar, 9. 4. 2024
Neverbalno oblikovanje sveta