Ana Lorger, 2. 2. 2022

Kdo se boji evropske kohezije?

Mattia Cason in EN-KNAP Group: ETIOPIJKE. Španski borci, 26. 1. 2022.
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut
Foto: Andrej Lamut

Spomnimo se. Pred skoraj šestimi leti je režiser Oliver Frljić s predstavo Naše nasilje, vaše nasilje na Poljskem razjezil privržence desne stranke PiS, ki so predstavo celo prijavili policiji, saj naj bi bila vulgarna in žaljiva do verskih čustev. V predstavi vidimo, kako goli Uroš Kaurin s trnjevo krono na glavi posili žensko, kako skupina ljudi muči muslimana tako, da ga sili jesti svinjino, na odru se zvrsti mnogo asociacij na verske, predvsem krščanske simbole, streljanje in noži, predstava pa opozarja na evropsko kolonialno preteklost. Naše nasilje, vaše nasilje aktualizira takratni politični in medijski odziv na val migracij in vlogo Balkana v Evropski uniji. Kljub zgoščenosti nanizanih simbolov in znakov je gledališki kod jasen, kritičen do evropskega rasizma in protimigrantske politike v Evropi. Zato ni čudno, da se je desnica obrnila proti predstavi.  

Premaknimo se v današnji čas. Med ogledom predpremierne predstave Etiopijke italijanskega režiserja Mattia Casona dvorano Španskih borcev zapusti skoraj deset muslimanov. Ker so jezni, želijo med predstavo stopiti celo na oder in izraziti, kaj jih moti, a si premislijo, zato do režiserja stopijo po predstavi. Po pogovoru z njimi mi razložijo, da je predstava užalila njihova verska čustva, saj se je molitev iz Korana, ki je bila na začetku zgolj izgovorjena, prerasla v glasbeni in plesni del, kar je po njihovem mnenju nesprejemljivo. Mattia Cason naj ne bi upošteval svetosti njihove religije in je posledično užalil njihova čustva.

Predstava Etiopijke izjemno eklektično vzporeja sodobnost, kolonialno preteklost, grške mite in zgodovino vojnih zavojevanj Aleksandra Velikega okoli leta 300 pred našim štetjem ter njegovega boja z najmočnejšim poveljnikom Memnonom z Rodosa. Nepričakovano se zgodba začne z nemškim filozofom Ludwigom Wittgensteinom, s citati iz njegovega logično filozofskega traktata, nadaljuje se z dialogom med filozofom in Gustavom Mahlerjem, nato skoči nazaj v čas Aleksandra Velikega in potem spet v sodobnost obmejne policije Frontex, se ustavi pri utopljencih v Sredozemskem morju, lebdi v večnosti grških mitov, delno skoči v drugo svetovno vojno, se dotakne konflikta Izraela in Palestine … V dobri uri se torej pred občinstvom izriše množica kratkih postaj, ki po navedbah iz gledališkega lista preizprašujejo »gradnje novega modela socialne kohezije«.

Predstava sedanjost in preteklost meša tudi s pomočjo videa, ki večinoma prikazuje sodobni čas, plesalke in plesalci na odru, to so Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza in Carolina Alessandra Valentini pa nosijo bolj historične kostume: bel kostum bika kot simbol Zevsa, stare bojevniške čelade, lovorjev venec, sulice, a tudi nogometne drese in kratke hlače. Odrska iluzija se torej nadaljuje v posneti del, zdi se, kot da osebe na videih odgovarjajo izjavam in dogajanju na odru. Sodobni plesni gibi, ki so sicer zanimivi, so žal premalo dodelani in neskladni, tako da se zdi, kot da bi bilo treba imeti več vaj in discipline, da bi celota resnično zaživela. Plesni kolektiv EN-KNAP torej na odru deluje izjemno okorno, neskladno in posledično tudi neprepričljivo.

Navdušenje nad evropskim kohezijskim modelom, ki želi raznolikost potopiti v istost evropske zastave in njene himne, se izkaže za problematično tudi zato, ker prostor, ki naj bi bil namenjen dialogu, postane nedostopen za ljudi, ki bi znotraj diskurza o evropski enakosti prav tako morali imeti glas in veljavo.

Prav zaradi eklektične mešanice različnih svetov, jezikov, kultur in časa, pa tudi medijev videa in odrske prezence, predstava dobi komičen podton, trash estetika parodira resne teme, kot so nasilje obmejne policije nad begunci, izkoriščevalski tihotapci ali težka begunska pot po evropskih gozdovih. Tudi bližnji kadri nebelih posameznikov sprožajo občutek smešnosti in bizarnosti, čeprav je tematika izjemno kompleksna. Vse omenjeno bi bilo učinkovitejše, če bi bila dramaturgija predstave bolj izčiščena, tema poglobljena, manj naivna in ne bi zgolj nanašala sloj za slojem pomena, kar na koncu izzveni v kvantitativno plehkost, namesto da bi donelo v globino. Poleg tega režiser v imenu enakosti briše razlike, kar nekatere posameznike med predstavo prisili, da zapustijo prizorišče. Plesati na molitev iz Korana namreč ni isto kot plesati na evropsko himno ali citirati Wittgensteina. Navdušenje nad evropskim kohezijskim modelom, ki želi raznolikost potopiti v istost evropske zastave in njene himne, se izkaže za problematično tudi zato, ker prostor, ki naj bi bil namenjen dialogu, postane nedostopen za ljudi, ki bi znotraj diskurza o evropski enakosti prav tako morali imeti glas in veljavo.

Po predstavi namreč pod reflektorje stopi režiser in pozove občinstvo, naj spregovori o ideji enotne afro-azijske Evrope. A v dvorani vidimo zgolj bele Slovenke in Slovence, morda katolike ali ateiste, ki sproščeno zapuščajo dvorano. Ali ni s tem, ko je italijanski režiser, pripadnik države kolonialne in fašistične preteklosti, v predstavi Etiopijke skušal pozvati ljudi k večji ozaveščenosti, provociral napačno publiko? Spomnimo se namreč še enkrat Frljićeve predstave, ki je provokativna na takšnih mestih, da razjarja predvsem hierarhično močnejše občinstvo in tako skuša spodbuditi javnost k refleksiji in kritiki obstoječega stanja v Evropi. Casonova naivna fascinacija nad evropsko kohezijo pa je lahko podobno sporna kot ignoranca dejstev, da obmejno nasilje še vedno in še kako obstaja ter mnogim onemogoča prehajanje trdnjav Evropske unije.

Tamás Tuza, Katja Kolarič, Carolina Alessandra Valentini, Rada Kovačević

Povezani dogodki

Ana Lorger, 22. 6. 2022
Transformacija odvečnega
Ana Lorger, 18. 6. 2022
Virtualno paralelni
Ana Lorger, 14. 6. 2022
Rdeča luč med množico glasov