Vprašanje za uvod v premislek ob predstavi je preprosto: kdo je mama? Mama je za vsakega posameznika ena sama – vsaj v biološkem smislu, vendar pa ni nujno, da taista oseba za potomko ali potomca postane mama v funkcionalnem ali simbolnem smislu. Ali pa ženska avtomatsko postane mama, ko rodi? Je to tisto, kar naredi mamo (v stilu parafraze 'Mama se ne rodiš, mama postaneš')? Vprašanje materinstva v zadnjem času postaja eno bolj izpostavljenih, v odnosu do spola pa tudi ključnih tako na področju humanistike kot tudi umetnosti; vse bolj je povezano s sodobnim ritmom življenja, ki mladim ženskam ob kariernih izzivih in poskusih osamosvajanja otežuje priložnost postati mama v polnem pomenu. A kaj je ta polni pomen? Kolektiv Reaktor v novem projektu Krik: Mama (Gledališče Glej) zagrize ravno v to – kot se izkaže, nemalokrat kislo – jabolko družbene pozicije mame v odnosu do njenih bioloških determinant, navsezadnje dopolnjene še z Mamino voljo; in še posebej za slednjo se zdi, da v vsakdanjem življenju zanjo običajno zmanjka časa in ravno tega – volje.

Niz prizorov na temo »mama«, ki se v ritmično urejeni kolažni dramaturgiji lepijo drug ob drugega (dramaturginja Urša Majcen), v introspektivni – in vsaj delno avtobiografski – maniri razkriva različne poglede na vlogo mame. Trio igralcev Nina Valič, Lara Wolf in Jure Žavbi, ki so hkrati poleg Urše Majcen in režiserke Katje Markič tudi avtorji in snovalci estetske zasnove predstave, v kratkih sekvencah preigrava pogled otroka na mamo, mame na materinstvo, mame na mamo, zarodka na svet, v finalu pa celo presežno simboliko Matere kot (verjetno tako ali drugače brezgrešne) svetinje, ki jo duhovito spodmakne zaključna replika o nejasnosti in večznačnosti tega, kaj naj bi mama pravzaprav bila. In res je tako: bolj ko se avtorski projekt razvija, bolj postaja razvidno, kako neskončno obširna je materinska vloga v družbi in svetu in kako nemogoče jo je zaobjeti v eni sami (kratki) uprizoritvi. Vendar pa Krik: Mama niti ne želi podajati vseobsegajočih sporočil in zaključkov, temveč je Mamina moč predvsem v iz intime avtorske ekipe izhajajoči poljubnosti tistega, kar si predstava želi – in mora – pokazati.

Mama, ki skriva revščino, mama, ki razmišlja o splavu, pa mama, ki kupuje hčerki premajhne čevlje, ali pa ženska, ki si želi ali ne želi postati mama: čeprav so prizori izrazito poljubne narave, je njihova teža ravno v tem, da jih prepoznavamo kot drobce (minulega) vsakdana avtorjev predstave, ki tako razgaljajo tudi sebe kot otroke ali/in (potencialne) mame.

Majhne podobe odnosa (do) mame, kot jih v polzasebni drži sproščeno in lahkotno, vendar hkrati resno in dostojanstveno preigravajo igralki in igralec, namreč razkrivajo širok spekter odnosa (do) mame, ki sega od brezpogojne ljubezni do zamer in frustracije. Mama, ki skriva revščino, mama, ki razmišlja o splavu, pa mama, ki kupuje hčerki premajhne čevlje, ali pa ženska, ki si želi ali ne želi postati mama: čeprav so prizori izrazito poljubne narave, je njihova teža ravno v tem, da jih prepoznavamo kot drobce (minulega) vsakdana avtorjev predstave, ki tako razgaljajo tudi sebe kot otroke ali/in (potencialne) mame. V slednjem kontekstu je še posebej intriganten odnos družbe do mame, ki ga odstira uvodni prizor: zdi se, da si v duhu nadaljevanja rodu in prispevka novega človeka svetu vsakdo lahko prilasti pravico komentirati zmožnosti čudežnega raztezajočega se nosečega telesa in spodobnosti bodoče matere donositi bitje. Obratno sorazmerno se z mamo po rojstvu treh otrok in ukalupljenju v neki izbrani vsakdan nihče več ne ukvarja, medtem ko mama ugotovi, da z leti nima več lastnega prostora v stanovanju niti časa – niti volje. Kakšna je torej mamina vrednost – če smo iskreni – tudi pri in v nas samih?

Uprizoritev z minimalnimi scenskimi elementi v tesnem, z zaveso zastrtem prostoru (bobneče krvavo rdeče barve), ki vsaj v nekem trenutku aludira na maternico, v učinkovitih premenah med prizori z razpršenimi vizurami ohranja idejno konsistenco in se tako ne odmika od svojega tematskega izhodišča (lik očeta se v uprizoritvi pojavi samo enkrat kot poskakujoča lutkica - kondomček, ki se pred spremembami svoje partnerice zateče /h komu drugemu kot pa/ k svoji mami). Mama je tista, ki (se jo) praznuje in slavi, lok njenega proslavljanja pa uokvirja nosečnost z začetnim pogledom navzven in s končnim pogledom navznoter, ko se mama v nežnem monologu embria proslavi tako, da otroku (po)da(ri) ime. Odnos do mame pa uprizoritev ne prevprašuje le retrospektivno, temveč se v ganljivem prizoru Lare Wolf zazira tudi v zdajšnjost odnosa odraslega otroka (hčerke) z mamo v trenutku, ko se otrok zave minljivosti svojega (ženskega) starša in s tem simbolnega zavetja. Krik: Mama tako ponuja več vprašanj kot odgovorov, prek lastnega jasno izrisanega stališča in pogumnega izkustvenega doprinosa vsakega izmed avtoric in avtorjev pa vsekakor ne razpre le teme (in dileme) matere, temveč tudi širše zavedanje teže čustvene prtljage iz otroštva, minevanja časa, brezsramnega pritiska okolja, prisile igranja družbenih vlog in prevzemanja (včasih neželenih) funkcij, navsezadnje pa zavedanje preprostega, a tako širnega in bolečega vprašanja eksistence, pogojene s človeško verigo, znotraj katere je posameznik člen med ostalimi – z nekim predhodnikom in nekim (potencialnim) naslednikom.