Na Velikem odru ljubljanske Drame je kot prva v novem koledarskem letu zaživela klasična komedija Skopuh kanoniziranega francoskega komediografa Molièra. Kot izdaja že naslov, se igra vrti okoli škrteža, ki mu bolj kot karkoli drugega (vključno z otrokoma) srečo prinaša denar. Neizmerna potreba po akumulaciji osebnega bogastva tako zelo hitro vzpostavlja močno asociativno vez s kapitalističnim ustrojem našega časa. Ta vsebinska nit je vpeta v trdno in bistroumno skonstruirano strukturo besedila, ki še danes deluje kot izrazito prepričljiva, duhovita, zmešnjav polna besedila predloga. Režiser Slobodan Unkovski z ekipo ostaja zvest Molièrovemu besedilu, ne da bi ga konceptualno vsebinsko aktualiziral. Edini poseg, ki si ga v tem smislu privošči, je vpeljava vzporedne linije odrskih tehnikov SNG Drama Ljubljana (ki jih izvrstno odigra dejanska odrska ekipa), s katerimi tke spremembe v scenografiji s paralelno pripovedjo prenove gledališke hiše, ki se bo pričela konec te sezone. Ta linija ima izrazito komično razsežnost pa tudi močan vsebinski potencial in predvsem markantno formalno usmeritev, ko se uprizoritev prične s tehniki, ki želijo vse porušiti, medtem ko jih igralci podijo z odra, da bi lahko odigrali predstavo. Vendar ostaja ta postopkovno sodobnejša linija uprizoritve nerazdelana in neizpeljana, uprizoritev v dialogu med besedilom in današnjim časom pa sicer korektno izvedena, a formalno preživeta.

Pri dinamiziranju odrskega dogajanja je ključen sprva načrtno eklektičen uprizoritveni jezik, ki preigrava raznolike igralske lege. Od tistih izjemno stilskih, ki koketirajo s historičnim Molièrom, vpeljujejo baletne figure, nekaj malega tudi petje, prek bolj burlesknih in vse do skorajda realistično zasnovanih odrskih trenutkov. Ti se rojevajo v kontrapunktu z vizualno podobo uprizoritve, ki se nekako napaja s starikavostjo, obrabljenostjo in posledično asociativno z naslovnim skopuštvom. Prostor, kot ga zasnuje Branko Hojnik z asistentko Niko Curk Nagode, je oblikovan kot monumentalna kulisa, pri čemer gre omeniti estetski zasuk k odrskim gradnjam, ki smo mu priča že celotno letošnjo sezono v ljubljanski Drami. Patinirane stene, prepolne različnih vrat, vhodov in izhodov, zarišejo obliko hiše osrednjega protagonista – skopuha Harpagona. Ravno vrata in niše med stenami ustvarjajo največ igralskega poligona, saj ostaja prostor navkljub svoji monumentalnosti v osnovi prazno centralno prizorišče, ki, izvzemši nekaj stolov, ne omogoča veliko situacijske gradnje posameznih prizorov. Ta revno opremljeni prostor, ki ga seveda lahko beremo tudi kot odraz »šparanja«, tako rezultira v sorazmerno odprtih dialoških prizorih, katerih večji del ni vezan na konkretnejše akcije. Unkovski sicer v tem prostoru spretno gradi odnose in dinamično pretaka osebe z enega konca na drugega, vendar mu ne uspe preseči občutka, da vsi akterji bodisi nekam hitijo bodisi v prostoru enostavno so, ne da bi z njim vzpostavljali konkretnejše navezave ali ga naseljevali z akcijami. Posledično neutemeljeno izzvenijo spremembe v dviganju kulis, prav tako pa je nejasna umeščenost fototapet stropa ter kasneje versajskih vrtov. Podobno konfuzna se zdi tudi kostumografija Roze Trajčeske Ristovske, v kateri je sicer mogoče prepoznati domiselno kolažiranje različnih stilov, ki sovpada s siceršnjo krovno uprizoritveno strategijo, vendar pa v na videz naključnih spremembah, kombiniranju raznoraznih barv in tekstur ni mogoče prepoznati koherentne vsebinske poante. Bogat vizualni material, dopolnjen z zaokroženim svetlobnim oblikovanjem Mojce Sarjaš, ki navkljub linearnemu dogajanju najde trenutke, v katerih izvleče nekaj ekspresivnejših slik in subtilno fokusira dogajalni prostor, ter s pompozno, a (pre)skopo glasbo Irene Popović Dragović, uspešno tvori občutek kolažiranja, a mu gledalca ne uspe jasneje voditi v svet, ki ga uprizoritev naseljuje.

Ključen pri dinamiziranju odrskega dogajanja je sprva načrtno eklektičen uprizoritveni jezik, ki preigrava raznolike igralske lege. Od tistih izjemno stilskih, ki koketirajo s historičnim Molièrom, vpeljujejo baletne figure, nekaj malega tudi petje, prek bolj burlesknih in vse do skorajda realistično zasnovanih odrskih trenutkov.

Po istem principu kolažiranja se v prvem delu giblje tudi izvrsten igralski kolektiv, preden se v drugem, izrazno nekoliko bolj homogenem delu, prav tako uspešno uskladi. Četudi se zdijo preskoki med žanri in izrazi mestoma naključni ter je njihov učinek bolj kot v vsebinskih utemeljitvah iskati v izvabljanju smeha, vsi po vrsti izkažejo obrtniško spretnost in širok razpon telesnih in glasovnih spretnosti. Močna kvaliteta je tudi sama jezikovna podoba besedila v prevodu Aleša Bergerja in lekturi Tatjane Stanič. Šibkejša točka so morda le trenutki, ko igralci kolektivno zapadejo v kričanje kot strategijo vzdrževanja napetosti posameznega prizora. Kljub temu uprizoritev predvsem v prvem delu izrazito dobro drži tempo dogajanja, ki se v celoti odvije v enem dnevu. Dramaturgija Diane Koloini (asistentka Nejka Jevšek) jasno artikulira precej kompleksno zgodbo in poskrbi za gladek, razumljiv potek, morda bi si lahko le v sklepnem dejanju, ko se morajo po dramskih konvencijah vse zgodbe razrešiti, privoščila kakšen drznejši šiv, ki bi dogajanje pripeljal do udarnejšega konca. V igralski zasedbi blestijo vsi, na čelu s protagonistom Harpagonom, ki ga upodablja Bojan Emeršič, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Domen Novak, Saša Pavlin Stošić, Matija Rozman, Maja Sever, Vojko Zidar, Valter Dragan in Uroš Fürst oblikujejo svoje vloge skozi različna vstopanja in tako občinstvu ponudijo širok razpon komediografskega materiala, v katerem ne umanjka duhovitosti tudi onkraj izrekanja besedila v samem spremljanju prizorov. Od tistih bolj norčavih (Emeršič, Garlatti, Sever) do bolj zadržanih (Stošić, Fürst) je uprizoritev v odnosu do ustvarjanja komičnih figur vsekakor zelo uspešna. Izstopa zagotovo upodobitev mnoštva služinčadi v subtilno duhoviti interpretaciji Vojka Zidarja. Drugi presežek in morda eden od vrhuncev uprizoritve pa je Domen Novak kot Valère. Novak svoj lik oblikuje z navdihujočim zanosom, ravno pravšnjo mero nastopaštva in vidnim užitkom pri izvajanju. Vse te kvalitete se pri opazovanju njegovega skakljanja po odru prenašajo tudi na gledajočega.

Skopuh je tako vsekakor polnokrvna komedija, ki se poigrava z nekaterimi aktualizmi in katere vsebina bi lahko nosila tudi izrazitejši družbeno angažirani potencial. Prečenje določenih konvencij in poskus ustvarjanja žanrskega kolaža, ki bi uprizoritev nekako dekonstruiral, pa ostajata bolj v polju živahnejšega uprizoritvenega formata in posameznih invencij. Kvaliteta uprizoritve je posledično bolj formalne kot vsebinske narave, kar utrjuje občutek, da je kritičnost tisti najtrši oreh komedije, ki ga bo še treba streti.