Šeligova drama Čarovnica iz Zgornje Davče je polna privlačnih disharmonij, ki snujejo dinamiko medosebnih odnosov in konfliktov: vsakdanja pritlehnost in mitološka privzdignjenost, izumetničenost in surovost, strast in sterilnost – vse to pa umeščeno v (vse prej kot) preprosto družinsko dinamiko tričlanske družine s priseljeno snaho. Uprizoritev v režiji Barbare Zemljič svojo izraznost bolj kot v gostobesednem tekstu išče v poudarjenih avdiovizualnih elementih, ki zasnujejo močno atmosfero (iz tega izhaja tudi kratkost predstave, ki traja manj kot uro); jedrno besedilo je močno okrnjeno (dramaturginja Urša Majcen), najbolj integralno pa ostaja le v nekaterih didaskalijah funkcionalne narave. Te umirjeno in skoraj meditativno interpretira Pavle Ravnohrib, ki s svojo dislociranostjo od dogajališča deluje kot medij, prek katerega vsaka gledalka sama zase nanaša predstave o stanju sicer izčiščenega praznega prostora, ki opredeljuje tudi karakter družine: ta v stilizirano robotizirani skoreografiranosti daje vtis pustote znotraj le navidezno pisanega preobloženega vsakdana, kjer se vsak od njih ukvarja s svojimi banalnostmi (koreografka Maša Kagao Knez). Družinska celica očeta, mame in njunega sina Nika, ki se ne zna (niti noče) osamosvojiti od staršev, ne podaja impulzov o zaokroženih karakterjih, njihove temačne plati sevajo zgolj v sledovih: očetova tekmovalna živčnost, materina oblastna hladnost in Nikova skoraj agresivna frustracija zaradi večne (ne)razpetosti med starši in ženo dodaja nekaj karakterja v vsakega od sicer dokaj neoprijemljivih likov, ki jih zasedajo Borut Doljšak, Alenka Kraigher in Maks Dakskobler – ti so v sistemu predstave umeščeni v gibu, ki ne dopušča pretiranih nians, medtem ko ima Anuša Kodelja v naslovni vlogi prek ostankov poetičnosti besedila več prostora za manevriranje ekspresije gledališkega izraza.

Darinka sicer znotraj poenotenih, le nežno karakterno zaznamovanih kostumov (scenografki Tina Bonča in Tina Hribernik) vizualno ne izstopa iz svoje priženjene brezprofilne družine, vendar je že v uvodu zaradi premika iz zgornjega uprizoritvenega prostora jasno, da se je (dobesedno) privlekla iz hribov – in da je drugačna. Minimalistični scenski elementi, kot sta prst in drevesce, pričajo o zvezanosti z naravo, ki postaja toliko opaznejša, kolikor se hkrati v uporu do taiste narave krha družinska (samo)kontrola (najjasnejša v ptičjem žvrgolenju, ki frustrira starše); o zvezanosti pa pripoveduje najbolj monumentalen scenski element – vrvna konstrukcija, ki na začetku deluje le kot ostrešje, ki zgoraj omejuje družinsko okolje, a se med dogajanjem vztrajno večkrat spusti med akterje, dokler ne loči Darinke in Nikove družine (scenografka Maruša Mali). Razčesana celota vrvi tako še posebej v prizoru, umeščenem v kraško jamo, postane brezizhodna mreža malomeščanskih družbenih predpisov, v katero je Darinka ukleščena kljub njeni natančni urejenosti – ali pa ravno zaradi nje!

Čarovnici iz Zgornje Davče kljub vsemu uspe zelo jasno izpostaviti še kako v nebo vpijoč fenomen: odnos do mlade ženske, do katere so ne-več-latentno sovražni ne le starši (vključno z ženskim staršem!), temveč tudi partner, kar vodi v hinavsko agresijo zaradi njene neumeščenosti v pričakovano stanje duha. 

Anemično prizorišče na drugi strani uravnava dinamična vizualna kompozicija (režija videa Klemen Dvornik), ki je najučinkovitejša v delih, ko se razrašča v prostor in ga vizualno širi ter odstira kot (le) delček neskončnega univerzuma narave, ki jo družina tako vztrajno zavrača; absolutno najzanimivejša pa je avditivna plat predstave, ki jo na nabor inštrumentov sproti ustvarjata Zvezdana Novaković (tudi izvajalka pétih delov) in Laren Polič Zdravič (avtor glasbe). Pomensko nabita glasbena podoba tudi bistveno pripomore ne le k dinamiki, temveč tudi k sporočilnosti predstave, za katero se zdi, da je v svojem iskanju izraza obstala nekje na poti do zaokroženosti in s tem lucidnejše sporočilnosti, ki bi presegla svoj odrski prostor.

Čarovnici iz Zgornje Davče pa kljub vsemu uspe zelo jasno izpostaviti še kako v nebo vpijoč fenomen: odnos do mlade ženske, do katere so ne-več-latentno sovražni ne le starši (vključno z ženskim staršem!), temveč tudi partner, kar vodi v hinavsko agresijo zaradi njene neumeščenosti v pričakovano stanje duha. Darinka zavrača paradižnik v napačnem letnem času, skeptična je tudi do mesa z ananasom iz konzerve; in še tako banalna situacija avtonomije prehranjevanja v okrutnem prizoru vreščanja treh družinskih omejencev: »Jej, Darinka, jej!« postane absoluten prototip večnega dokazovanja mlade ženske, ki se mora za mir v svojem vsakdanu ob stalnem vdiranju v osebni prostor in ob pripombah o obnašanju uklanjati pričakovanjem in volji tistih, ki so še vedno hierarhično višje: histerični starejši moški, mizogine starejše ženske in (četudi so partnerji) nedorasli mladi moški.