V okviru performativnega sklopaKruh in vrtnice 26. festivala Rdeče zore so se med 7. in 9. marcem v Cirkulaciji 2 v ljubljanskem podhodu Ajdovščina odvili trije performansi. Prav na dan žena smo imeli priliko prisostvovati performansu intermedijske umetnice Lučke Centa, ki je diplomirala na Fakulteti lepih umetnosti na Univerzi Complutense v Madridu pri profesorici Catalini Ruiz Molla, trenutno pa pod mentorstvom Tomaža Furlana opravlja magisterij iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, v katerem analizira odnos med telesom in naravnimi materiali, ki se odzivajo na gledalčevo prisotnost in gibanje. Za inštalacijo Nas čutiš? je prejela študentsko Prešernovo nagrado in nagrado na mednarodni razstavi del sodobnih umetnic Biennale internazionale donna v Trstu. V svojih performansih in inštalacijah se Centa posveča dojemanju telesa kot presečišča med družbenim in naravnim, kjer se odslikava tako bitka za življenje kot tudi za smrt. O minljivosti in ranljivosti telesa pa priča tudi performans Ved’ma, ki odstira tančico s poganskega verovanja v čarovnico kot vsestransko zeliščarko, ki živi in deluje na podlagi znanj o zdravilnih rastlinah in svoje prepojenosti s prstjo, iz katere vse izvira in h kateri se vse vrača.

Pred »vznikom« performerke na prizorišču med dvema nizoma stolov, postavljenih vzdolž Cirkulacije, smo lahko v presunljivi rdeči svetlobi opazovali na kup zmetane veje, ki naj bi bile dostavljene z ljubljanskega hriba, kjer se je pred nekaj tedni zgodil brutalen posek, ter zajeten kup temne zemlje. Iz te plodovite črnice je čez čas pokukala bela roka, malo za tem pa so se izoblikovali še drugi udi – gledalec je lahko postopoma dojemal obrise golega telesa, ki se je izjemno počasi pomikalo na površje in pri tem izmenično razkrivalo posamezne dele. Šele ko ga je večina pokukala na plano, smo lahko videli, da je performerka oblečena v nekakšno tanko tkanino, ki je delovala kot neke vrste pajčevina ali kokon. S postopnimi gibi, ki so še najbolj spominjali na znameniti japonski buto, je počasi pridrsala do vejevja in si najmogočnejšo rogovilo približala h glavi, da je pridobila videz rogatega jelena oz. kakšne druge razborite divjadi. Opletanje z vejami se je v nadaljevanju nadaljevalo na sto in en način, a vedno z veliko mero tankočutnih in subtilnih gibov. Z vsakim gibom in naklonom se je v performerki vzbujal živalski (na)gon, ki ga je tu in tam pospremila z ekstatičnimi vzdihi ali pretresljivim krikom, dokler ni v nekem trenutku stala ob steni z vejami nad glavo, da je gledalec dobil vtis, kot da gre za ponosno jablano ali kakšno drugo sadno drevo, ki svoje veje bohotno razprostira ob beli domačiji. Njeno zlitje s slovanskim božanstvom se zdi prvinsko in iskreno, na več mestih gledalca prešine spoznanje, da išče ravnovesje med prizemljitvijo in »vnebovzetjem«, med erotično ekstazo in bolečino umiranja. Telo se že v izhodišču znajde zveriženo v elastični tkanini in je nenehno v stresni poziciji, zdi se, kot bi nenehno iskalo načine za svojo osvoboditev.

Skrivenčeno telo performerke na trenutke spominja na odsekano vejo, skozi prizmo rdeče svetlobe pa celo na masaker, iznakaženje vitalnosti in obupno hrepenenje po regeneraciji ter obnovitvi življenjske pulzacije, ki jo zunanji svet na vsakem koraku želi ukrotiti, upogniti in zatreti. 

Prezenca Lučke Centa je ves čas izjemno močna in sugestivna, zato čas kar nekako izgubi pomen, njegovo minevanje izdaja le zvok tekočih stopnic, ki se premikajo nekaj metrov stran, in pa neznan kovinski zvok, ki prihaja iz zvočnika. Same veje, naperjene proti obiskovalcem, kljub intenzivni rdeči svetlobi in zvoku ne delujejo kot orožje, temveč kot neke vrste tipalke bitja, ki je doživelo transformacijo, svojevrstno kafkovsko metamorfozo in je zdaj križišču med rastlinskim, živalskim, človeškim in onstranskim – kot duh z ženskimi udi, živalskimi obrambnimi mehanizmi in rastlinskimi viticami, ki segajo tako v zemljo kot v nebo. Naj poudarim, da v njej nisem videla čarovnice ali kakšnega specifičnega mitološkega bitja, temveč neke vrste zgodovinsko-filozofski rebus, ki ga vsakdo izmed prisotnih lahko dešifrira na svoj način, v skladu s svojim predznanjem in intuicijo. Nedvomno pa je bitje s povezovanjem onstranstva in tostranstva, kolektivnega in individualnega nezavednega, simbolnega in realnega itd. načelo veliko vprašanj, ki bi jih lahko napeljali tako v smeri interpretacije slovanskega poganstva kot v smeri vrtenja v začaranem krogu ekoloških izzivov sodobne družbe. Ni naključje, da je Centa izbrala točno določene veje, ki jih je nabrala iz ostankov sečnje pod Ljubljanskim gradom, saj je nedavni golosek požel veliko kritik in neodobravanja tako od prebivalcev Ljubljane kot tudi od ekologov, ki so v tem dejanju videli »masaker« večjih razsežnosti. Tudi skrivenčeno telo performerke na trenutke spominja na odsekano vejo, skozi prizmo rdeče svetlobe pa celo na masaker, iznakaženje vitalnosti in obupno hrepenenje po regeneraciji ter obnovitvi življenjske pulzacije, ki jo zunanji svet na vsakem koraku želi ukrotiti, upogniti in zatreti. Sporočilo performansa lahko uzremo prav v pokončni in rigorozni drži performerke, ki ne prisega na kompromise z družbo, temveč – podobno kot Antigona – kaže na prevlado naravnih zakonitosti nad družbenimi oz. moralnimi zakoni. Z razvejano rogovilo med nogami ustvarja podobo ženske, ki ne pristaja na psihoanalitično vizijo kastracijskega kompleksa ne na fiktivno zapolnitev manka, temveč kaže na potrebo po organskem zlitju z vso naravo oz. z vesoljem okrog sebe ne glede na to, da prežemajoča sila lahko poleg izkušnje ljubezni prinaša s sabo tudi strah in tesnobo. 

Zaključek performansa, ki traja dobro uro, je postopen – gibalka se z vejami v roki zakriva in počasi odmika v daljavo, a se že v naslednjem trenutku z drugačnimi gibi priplazi nazaj, tako da se zdi, kot da se hkrati vedno bolj bliža, čeprav se oddaljuje. Čeprav njena pojava sugerira, da popolna katarza in osvoboditev znotraj utesnjene družbe nista možni, pa se zdi, kot da Ved’ma s svojo prisotnostjo v nas prenese tisto otroško hrepenenje po pripadnosti in zlitju z neubesedljivim in igrivim Enim. S prebujajočo se pulzacijo prvinske življenjske energije, ki jo je na začetku pomladi možno zaznati povsod okoli sebe … Prav cikličnost in večno vračanje enakega – za razliko od dogmatične linearnosti – sta odraz njene organske sile in iskrene želje po dokončni osvoboditvi in samoizpolnitvi.