Posebno vrsto pogleda na problematiko begunstva nam odstirata razstava oz. instalacija Umetnost preživetja, ki jo vse do konca julija najdemo v industrijski coni v Kromberku (Arctur Huture Space), in predstava Obljubljena dežela, ki se je med 16. in 20. julijem ter med 23. in 27. julijem odvila na različnih prizoriščih po Novi Gorici z izhodiščno in končno postojanko v industrijski hali v Kromberku. Posebnost predstave Zavoda Senzorium avtorice Barbare Pie Jenič, ki se že več desetletij ukvarja z raziskovanjem različnih vonjev, ki jih skupaj z vidom, sluhom, gibom in dotikom spretno umešča v različne zgodbe znotraj gledališkega konteksta, je namreč v tem, da je mobilna – izkušnja prevažanja s kombijem po mestu in njegovi okolici skozi zgodovinsko perspektivo migracij, ki so na tem področju potekale več stoletij, se združuje z introspektivnim preizpraševanjem o našem osebnem iskanju pribežališča, zatočišča, odnosov, doma, psihološko-filozofske zapuščine pa tudi življenjskega smisla (ki je bil že osrednji moment Jeničeve predstave V iskanju smisla, ki je jeseni 2022 potekala v ljubljanski Trubarjevi hiši literature).

Večkrat se namreč izpostavi vprašanje o tem, na katerem koncu življenjske premice smo, od kod prihajamo, kam gremo, koliko se lahko vživimo v življenjske situacije drugih, jih skozi individualni in kolektivni spomin obudimo, kaj lahko kot izkustveno popotnico odnesemo s seboj v negotovo prihodnost. Kako stopiti v čevlje tujcev, ki bodisi zaradi vojne bodisi zaradi ekonomskih razlogov bežijo iz matičnih držav v iskanju boljšega življenja – mar ne nazadnje niso naši predniki, prastari starši, bojevali podobne bitke v Ameriki in ostalih državah zahodnega sveta? Kako stopiti v kožo tistih, ki jim življenje ni prizanašalo z najbolj stresnimi preizkušnjami ter so bili iz različnih razlogov prisiljeni postati začasni izseljenci, večni prebežniki in migranti, ujeti v začarani krog iskanja pribežališč, sezonskih del in prekarnih razmerij?

Predstava se je s svojo tridelno strukturo – vsak izmed delov je trajal približno 30 minut in je vključeval tri različne skupine obiskovalcev – vrtela okrog temeljnih eksistencialnih in fenomenoloških vprašanj, zgodovinskih in geografskih vpetosti v obmejni prostor ter izkustvene oz. multisenzorične dimenzije, ki je vsakemu izmed udeležencev omogočila prvobitno izkušnjo poistovetenja z izzivi, ki jih izkušajo migranti na svoji poti. Vožnja s kombijem v neznano z zatesnjenimi očmi in vodenje v temi in tišini na neznano lokacijo sredi narave sta pri vsakem udeležencu sprožila celo serijo asociacij in primarnih strahov, morebiti celo travm iz otroštva, ki jih je bil vsakdo prisiljen razrešiti na svoj način. Porajala so se vprašanja o tem, kako nas kot tujce z zavezanimi očmi vidijo domačini, ki so se kot sprehajalci in kopalci nahajali zraven nas. Smo v njih prebudili občutja strahu, jeze, žalosti, otroške igrivosti? Kljub temu da ni bilo vpletenih nasilnih manevrov grabljenja teles, grobega potiskanja, tepeža, slačenja in psihološkega maltretiranja, o katerem po navadi poročajo migranti, je ostal grenak priokus, ki je izhajal iz zavedanja o tem, da obstajajo trenutki, v katerih enostavno nimaš več kontrole nad dogajanjem okoli sebe in lastnim telesom. Si kot nebogljen otrok v rokah neznanca, ki razpolaga s tabo tako, kot se mu zahoče – lahko te spolno zlorabi, lahko te pretepe, lahko te proda naslednjemu krvniku, lahko te še živega zakoplje nekje sredi gozda ali pa ti »zgolj« recitira poezijo palestinskega pesnika, s katero pridoda nadrealističnemu doživetju novo sublimno dimenzijo. V predstavi so namreč na strateških mestih umeščene pesmi pesnika Mahmouda Darwisha oz. odlomki iz zbirk Almond Blossoms and beyond, Poetry of Absence inA River Dies of Thirst: Journals, v katerih se sprašuje o vrednosti človeka, ki nima domovine, zastave in svojega naslova, ter bralcu na srce polaga, da naj v toplini svojega doma pomisli tudi na tiste, ki spijo v šotorih, pijejo deževnico in ki od svojih državnikov terjajo mir. Trenutek odstranjevanja traku z oči in zavedanja, da smo še vedno živi in svobodni, da smo celo ob eni izmed najlepših rek v državi in da imamo priložnost prisluhniti njenemu žuborenju, ne da bi nas pri tem spreletavale zle slutnje in skrbi, je nedvomno eden izmed najbolj katarzičnih v celotni predstavi. Med drugim tudi zato, ker ves čas slutimo, da bi se scenarij z zavezanimi očmi in pobezljanim kombijem lahko končal tudi kako drugače – marsikateremu beguncu sredi divjine tihotapci odvežejo oči in se mu zlažejo, da je že prestopil mejo z Italijo, ali pa od njega zahtevajo še več denarja za neobstoječe usluge z grožnjo, da ga bodo sicer prodali za »rezervne dele«.

Prav zaradi vključenosti telesne oz. somatske dimenzije z vsemi petimi čutili in zaradi njene prepletenosti s filozofsko ter zgodovinsko paradigmo je pričujoča predstava redek biser, ki razsvetljuje problematiko begunstva na inovativen način, saj ji pridoda vidik neponovljive osebne izkušnje.

Predstava Obljubljena dežela – ki je nastala v okviru programa Evropska prestolnica kulture Nova Gorica - Gorizia – ne zapusti slovenske države, kljub temu da nenehno potuje po meji med obema mestoma in da ena izmed postojank vključuje pogled na italijansko Gorico, v kateri migranti (poleg Trsta) vidijo vstopno točko za hiter preboj v zahodno Evropo. Njihove osebne zgodbe o boju in begu pred policisti, tihotapci, domačini, zaposlenimi v azilnem centru in Centru za tujce v Postojni pa tudi o uspešni integraciji v vsakdanje življenje v naši državi so služili kot osnova za predstavo pa tudi za veččutno razstavoUmetnost preživetja, ki vključuje devet resničnih izpovedi, literariziranih in upodobljenih s pomočjo kovčkov, zemljevidov, maket azilnih centrov itd. v posebnih improviziranih sobah (ena izmed njih vključuje simulacijo podzemnega predora Bombi v Gorici, ki je bil nekaj časa zatočišče desetinam migrantov, zato so na tleh postavljeni kartoni, obiskovalec pa lahko časopisne izrezke na nizkem stropu bere le leže), skozi katere se obiskovalec sprehodi z baterijo v roki in s slušalkami na glavi. Pred vsako od sob so kozarčki z vonjavami, v katerih so utekočinjeni najrazličnejši vonji, s katerimi je želela režiserka Barbara Pia Jenič pričarati čim bolj prvinsko razpoloženje, ki sega od vonja po urinu, znoju, smodniku, premogu oz. zažganemu lesu pa do vonjev sveže zelenice, najrazličnejših začimb in vrtnice. Nedvomno velja pri tem pohvaliti njeno izvirnost pri pridobivanju variacije vonjav, saj se je poleg nadvse dišečih aromatičnih olj poslužila tudi precej manj prijetnih substanc, pripravljenih za najrazličnejše muzejske zbirke in ostale znanstvene projekte. Teh petnajst in več vonjev, ki jih najdemo na razstavi, obenem predstavlja zaključno scenografijo tretjega dela predstave Obljubljena dežela.

Obiskovalci se na pobudo igralke Medee Novak usedejo v krogu na tla in ob soju sveč odpirajo stekleničke z vonji, jih predihavajo in brskajo po svojih osebnih spominih, saj imajo za nalogo najti vonj, ki bi jih povezal bodisi s predniki, ki so nekoč v preteklosti migrirali, bodisi z bližnjimi, s katerimi jih veže čustvena vez. Ko jim Medea na bridko humoren način izpove zgodbo o dogodivščinah svojih dveh migrantskih dedkov, vsakega od prisotnih pozove k izbiri vonja in h kratki predstavitvi zgodbe osebe, na katero ga le-ta asociira. Tako je krog iskanja sebe in svojih migrantskih korenin preko Drugega sklenjen – obiskovalec ni le pasivni udeleženec predstave, ki nemočno prisluškuje zgodbam drugih, temveč aktivno doda piko na i migrantski izkušnji kolektiva, ki oživlja skupni plamen potlačenega družinskega in družbenega spomina. Predstava nas pripelje do točke, ko ugotovimo, da se skorajda v ničemer ne razlikujemo od migrantov, ki prihajajo bodisi iz Ukrajine bodisi z Bližnjega vzhoda – opredeljujejo nas isti strahovi, fantazme in hrepenenja, vpeti smo v isto »dramaturgijo« poskusa celjenja individualnih in družinskih travm skozi ponovitev selitvenih procesov, ki potekajo že stoletja. Vsakdo izmed nas ima bodisi posredno bodisi neposredno izkušnjo begunstva in selitve, saj je premikanje v naravi vseh živih bitij, ki nenehno stremijo k boljšim pogojem življenja; k iskanju vode, hrane in mirnega prostora pod nebom. Prav nobene potrebe ni po pokroviteljski, moralizirajoči ali intelektualizirajoči vzvišeni poziciji prebivalcev Evrope, ki jo radi zavzamejo v odnosu do beguncev drugačne polti, narodnosti in kulture v strahu pred izrinjenostjo iz tega geografskega prostora. Kljub temu da predstava bolj naslavlja podobnosti kot razlike med obojimi, pa je treba imeti v mislih, da kljub prepletajočim geopolitičnim procesom nismo na istem čolnu – eni smo bili namreč (metaforično gledano) znotraj »socialne« Evrope rojeni z rešilnimi jopiči na telesu, drugim so skozi zgodovino te rešilne jopiče sistematično uničevali ali pa jih učili, da do njih nikoli niso bili upravičeni. Ne nazadnje je prav zato, ker je dotični projekt nastal v sklopu evropske prestolnice kulture, treba izreči tudi to misel: Evropska unija se ves čas igra dvojno igro – na eni strani zagovarja človekove pravice in vsaj v teoriji omogoča vstop vsakemu, ne glede na narodnost, izobraževalni in ekonomski status ter barvo kože, na drugi pa podučuje policiste na mejah, koga lahko spustijo naprej in komu morajo preprečiti vstop v to trdnjavo, ki postaja vedno bolj zastražen teritorij privilegirane elite.

Za idejno zasnovo projekta Nestalno prebivališče: Umetnost preživetja je zaslužna Neda Rusjan Bric, umetniška svetovalka GO!2025 in umetniška vodja SNG Nova Gorica, medtem ko je za režijo, scenarij in scenografijo poskrbela Barbara Pia Jenič. Avtorji besedil so poleg palestinskega pesnika Mahmouda Darwisha in scenaristke Barbare Pie Jenič tudi igralci Andrej Zalesjak, Ana Facchini in Medea Novak, ki so s svojimi izvirnimi pristopi nenehno stopali po robu meje (ne)domačnega, (nad)realističnega, interdisciplinarnega in senzualnega. Prav zaradi vključenosti telesne oz. somatske dimenzije z vsemi petimi čutili in zaradi njene prepletenosti s filozofsko ter zgodovinsko paradigmo je pričujoča predstava redek biser, ki razsvetljuje problematiko begunstva na inovativen način, saj ji pridoda vidik neponovljive osebne izkušnje.