Ker ples v dvoje gledališkim plesom ni vsakdanji, je klasični balet zanj razvil poseben izraz: pas de deux, ki predstavlja mnogo več od zgolj neposrednega prevoda »korak dveh«. Legendama slovenskega baleta (kot ju označi spremno besedilo predstave), prvima koreografoma v Ljubljani (kot je zapisala Andreja Kopač) ter »največjemu umetniškemu paru v svetu baleta«(kot ju okliče dokumentarni film iz leta 1986) Pii in Pinu Mlakarju (1908–2000 in 1907–2006) je izraz pas de deux pomenil metaforo za skupno življenjsko pot. Njuni življenji sta se leta 1928 spojili na Koreografskem inštitutu Rudolfa Labana v Hamburgu, s čimer se je začela tudi njuna plodna štiriinšestdesetletna kariera, v kateri sta proizvedla 50 baletov, od tega 12 celovečernih. Frazo pas de deux sta zato vtlakovala tudi v svoje novomeško domovanje (od leta 1998 kulturni spomenik lokalnega pomena).

Pas de deux kot metafora je v navezavi na svoja utemeljitelja nagovorila tudi druge (nekdanje) plesno-življenjske sopotnike. Leta 2012 sta plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek denimo uprizorila plesni projekt Korak v dvoje po Pii in Pinu (Anton Podbevšek teater in zavod Flota), skoraj natanko deset let kasneje pa smo si v Plesnem teatru Ljubljana ogledali premiero plesno-gledališke predstave Stopi iz moje sence PI314 trenutno najaktualnejšega plesno-življenjskega para Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie v režiji Nede R. Bric (v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana in novogoriškega Zavoda MN Produkcija). Kot prvi poklon se tudi zadnja napaja iz pas de deuxa kot metafore in kot plesne tehnike, plesne zapuščine dvojice Mlakar (v obeh primerih je citirana plesna suita Lok (1938)) ter njune življenjske trajektorije.

Mlakarja sta v zadnjem letu v kolektivno zavest ponovno vstopila, zahvaljujoč se zaključku restavratorskega posega na njuni jadrnici, desetmetrskem kuterju Galeb z registracijsko številko PI 314 (glej naslov predstave), ki Mlakarjema ni predstavljala zgolj prostočasne aktivnosti, temveč je bila povsem upravičeno prepoznana za kulturno dediščino. Tako kot sta Mlakarja za metaforo svojega življenja imela baletno frazo pas de deux, sta kot prispodobo svojega življenja in dela namreč videla tudi jadranje. Kot se je v že omenjenem dokumentarcu Srdačno Vaši izrazil Pino: »Včasih, tako kot pri jadranju, ne veš, kaj se bo zgodilo v življenju. Tako življenje kot jadranje lahko postane zelo grdo, a kot lahko premagaš morje, lahko tegobe premagaš tudi v življenju« (prev. av.). Jadrnica Galeb zato v plesno-gledališki predstavi postane osrednji uprizoritveni motiv, četudi shematično (in neinventivno), vendar učinkovito ponazorjen s scenografijo Rene Rusjan, Boštjana Potokarja in Žige Lebarja v obliki belih trikotnih desk z mornarskimi vrvmi. Uprizoritveni motiv odigra tudi vlogo dramaturške strategije (dramaturg Rok Andres), saj premikanje vrvi in desk v raznolike prostorske permutacije razvija tudi gibalno komponento predstave, s tem, ko se plesalca prilagajata različnim kompozicijam rekvizitov in njihovemu interaktivnemu potencialu. Dodaten navdih so ustvarjalci predstave iskali v pesniškem delu Pie Mlakar, specifično v verzih »In ladja si / in jadro jaz, / ki veter vanj loviš / in si mu ti ukaz«, ki se šepetaje ponavljajo, podloženi z ambientalno glasbeno-zvočno kompozicijo Mateje Starič.

Z gibanjem v spoju registrov baleta in sodobnega plesa plesalca soustvarjata raznolike plešoče slike, ki bodisi posnemajo življenjske referente (prizor jadranja) bodisi abstrahirajoče spominjajo nanje – s tem skladno z Mlakarjevim citatom (pre)nazorno plujeta med mimetičnim poustvarjanjem jadranja ter trajektorijo ljubezenskega odnosa. Slednje je poleg ostrih prehodov med prizori, ki jih plesalca izvajata z nekoliko okornim prepenjanjem vrvi, najšibkejša točka sicer vizualno atraktivne predstave, saj odvračanje in sprava plesalcev-partnerjev, uprizorjena z uspelimi ali neuspelimi plesnimi srečanji in dvigi, večinoma delujeta osladno. V zadnjem prizoru, ko se jima na odru pridruži še prostrana bela tkanina, v katero se lovi vetrič ventilatorja ter na katero je projiciran video valovečega morja (Megi Milošević Mihajlovski in Mili Mihajlovski), pa odrska slika zasije v pravem spoju mimetičnega z abstraktnim.

Z gibanjem v spoju registrov baleta in sodobnega plesa plesalca soustvarjata raznolike plešoče slike, ki bodisi posnemajo življenjske referente (prizor jadranja) bodisi abstrahirajoče spominjajo nanje – s tem skladno z Mlakarjevim citatom (pre)nazorno plujeta med mimetičnim poustvarjanjem jadranja ter trajektorijo ljubezenskega odnosa.

Hommage kot uprizoritveni povod brez izjeme izrazi to, kaj objekt poklona predstavlja subjektu predstave. Pia in Pino Mlakar sta namreč še vedno vir navdiha kot utemeljitelja strokovnega baletnega šolanja v Sloveniji, hkrati pa sta pomembna tudi kot posameznika, ki sta kot ena redkih v Jugoslavijo prinesla najsodobnejše plesne trende, ki so se v njunih koreografijah osvobodili klasičnega baleta. Tako trideset let od konca njune kariere predstavljata svojevrstno zanko, saj njune inovacije danes ne veljajo več za inovativne – vsaj ne v sferi sodobnega plesa. Plesno-gledališka predstava Stopi iz moje sence PI314 v svojem naslovu omenjeno zanko implicira, v času svojega trajanja pa se vendarle ujame vanjo, kar je najočitneje v sami uporabi baletnega pas de deuxa, ki je – kot je v monografiji The Male Dancer (Routledge, 1995) lucidno prikazal Ramsay Burt – skozi zgodovino nazorno odslikaval rigidnost klasičnega baleta v vzdrževanju ločnice med baletniki in balerinami. Rynia in Bremec Rynia tako s citiranjem dvigov po Mlakarjih kot tudi v lastnih plesnih stavkih vzdržujeta jasno družbenospolno delitev, ki je nazorna že v kostumografiji Nataše Recer (Rynia v belih mornarskih hlačah s topom, Bremec Rynia v belem krilu). Posledično se lahko kot gibalec zares izrazi zgolj Rynia, ki so mu dopuščene salte, dvigi soplesalke in stoje, Bremec Rynia pa ostane nerazgibana, od česar odstopajo zgolj občasne arabeske. Družbenospolna ločnica, ki ne odslikava sodobnih plesnih stremljenj, pa je najočitnejša v uporabi enega izmed treh scenskih elementov: vrvi, po kateri Rynia pleza, se nanjo obeša ter jo uporablja kot pripomoček za velikopotezno drsenje po odrski površini, Bremec Rynia pa se v vrvni zanki zgolj guga kakor na gugalnici.

Plesno-gledališki predstavi Stopi iz moje sence PI314 lahko torej očitamo to, kar lahko očitamo njenemu žanru ter zapuščini klasičnega baleta, v kateri se navdihuje. Kot poklon velikima plesalcema predstava uspešno pluje med mnogimi ravnmi navdiha in spomina, vendar slednjima v določenih trenutkih ostaja preveč zvesta.