Leta 1953 je plesalka in koreografinja Živa Kraigher v duhu takratnega povojnega obdobja in občutja nemoči v za ples zelo omejenih časih ustvarila izrazni plesni solo Upor, ki sodi med pomembnejše koreografije v zgodovini slovenskega modernega plesa. Glasbo za solo je ustvaril Vilko Ukmar, ples pa se je prenašal iz generacije v generacijo, s telesa na telo: najprej ga je plesala Saša Šubic, nato je koreografijo prevzela Jasna Knez, ki je Upor prenesla na plesalko Uršo Rupnik. Čeprav je koreografija nastala v družbeno specifičnem času, pomeni upor v svojem najširšem pomenu predvsem upor proti vsakokratnemu vladajočemu sistemu.
Predstava Iščoča Urše Rupnik je prvi del projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa, v katerem želijo ustvarjalke opozoriti na preteklost plesnih koreografij in v katerem njihovo telo deluje kot arhivirani nosilec, ki pa se temu istočasno izmika prav zaradi vpisa sodobnosti v lasten gib. Koreografije ustvarjalk projekta bodo na odru zaživele kot mešanica rekonstrukcije in arhiviranja, iz časovne zdajšnjosti bodo vzpostavljale dialog s tradicijo. Iščoča se torej začne z Uporom, Uršo Rupnik pa smo Upor že videle plesati pred več kot desetimi leti.
Predstavo Iščoča moramo tako razumeti v kontekstu modernega plesa in njegovega izraznega giba. Iščoča je sonavzočnost preteklega in sodobnega, ki se spajata v trenutku gibanja. Predstava se sicer začne s prikazovanjem, eksplicitnim nanašanjem na preteklo, kar podčrtuje in razlaga tisto, kar je sicer že vpisano v samem konceptu rekonstrukcije tradicije in vzpostavljanja odnosa do nje. Pred nami se namreč v belih oblekah v značilnih koreografskih gibih Upora vrtita plesalka Dalanda Diallo in Maša Kagao Knez, ki kot duhova tradicije zbudita Uršo Rupnik, da začne plesati. Rupnik prilagodi koreografijo Upora tako, da začetek koreografije izvede na stolu, svoje roke premika iz drobovja, ekspresivno dviguje dlani navzgor, izraz na njenem obrazu je poln upanja in hkratne vzhičenosti.
Iščoča je deloma izobraževalno-plesna predstava, s svojim opominom na preteklost pa zgodovine slovenskega modernega plesa ne prepušča zgolj pisnim arhivom, temveč jo v dialogu s sodobnostjo prinaša na oder in ji tako omogoča življenje izven zaprašenih črk na papirju.
Urša Rupnik iz historične ekspresije preide na izraz sodobnosti. Obuje rdeče čevlje s petami in na elektronsko glasbo (avtorska glasba Davida Kocmurja in Davida Nika Lipovca) s tresočim telesom ne zmore ustaviti svojega gibanja. Pleše, kakor da jo je sodobni čas hipnotiziral, plesalkino telo se podredi čevljem in glasbi ter tako izgubi lastno avtonomijo. Ne pleše več telo, temveč čevlji. Tresenje ji pomaga ustaviti prihod Maše Kagao Knez, rdeči čevlji s petami na koncu obvisijo na drogu ob robu dvorane. Po vstopu Diallo se ženski trojici pridruži še Luka Ostrež, skupaj z Rupnik zaplešeta izjemno natančno, precizno koreografijo sinhronega gibanja rok, padanja po tleh in pobiranja, kjer ves čas zamenjujeta submisivni in dominantni položaj znotraj koreografije. Osnovni scenski element, okoli katerega se telesa med seboj razporejajo, so stoli, ki si jih plešoče med seboj nastavljajo, izmikajo, jih premeščajo po prostoru ter na njih sedijo.
Predstava občinstvu posreduje relacijo med nosilkami in prejemnicami plesne tradicije iz generacije v generacijo. Tudi prisotnost Maše Kagao Knez na odru pridoda pomenskost predstavi, saj je kot plesalka in hči Jasne Knez močno vpeta v zgodovinjenje modernega plesa. Iščoča to pripoveduje s klasičnim prenašanjem informacij, a jih deloma celo preveč podčrtuje in poudarja, zato tudi branje iz knjige, kjer lahko poslušamo nekaj odlomkov o prenašanju koreografije Upor, nima posebnega učinka, pravzaprav na trenutke deluje celo preveč didaktično.
Mlajša generacija plesalk, ki jim Urša Rupnik predaja svoje znanje, je zagotovo skupina Ursus Dancers, ki na oder pride proti koncu predstave. S sinhrono-diahronim gibanjem na stolih, z natančno tehniko in izjemno energijo plesalke zaključijo pripoved o preteklem plesnem modernizmu, ki s svojo predrugačeno obliko na odrih zaživi tudi danes. Iščoča je deloma izobraževalno-plesna predstava, s svojim opominom na preteklost pa zgodovine slovenskega modernega plesa ne prepušča zgolj pisnim arhivom, temveč jo v dialogu s sodobnostjo prinaša na oder in ji tako omogoča življenje izven zaprašenih črk na papirju.