Svetovna popotnica, pisateljica, pesnica, poliglotka ... Ženska, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja prepotovala svet in kljubovala takratni ideji »prave ženske«. Alma M. Karlin. Od tedaj se je degradirana podoba ženske že precej osvobodila svojih okovov, čeprav težko rečemo, da se je popolnoma emancipirala. Drugi val feminističnega gibanja, razna ženska gibanja, družbene spremembe in sodobni diskurzi na temo spola so privedli do tega trenutka, ko se vprašamo, kaj v resnici lahko spol predpisuje, in še bolje – prevprašamo lahko sam koncept spola. Na tej točki je prišlo že tako daleč, da se lahko prevprašujemo o problematičnosti identitetnih bojev. Ti po eni strani spodbujajo enakopravnost, po drugi pa ne ponujajo alternativnega boja na sistemski ravni. Kot pove Jessa Crispin, so ženske sicer bolj reprezentirane v družbi, a so s tem (nekatere) prevzele patriarhalno in kapitalistično strukturo, pri čemer se ne reflektira družbena izkoriščevalska struktura kot taka, ampak se gradi na individualnem samoopolnomočenju in »uspehu« znotraj kapitalistične ideologije. Dogajanje gre tako daleč, da (v času premiere) v Glasgowu bijejo bitke transaktivistov proti feministkam. V glavnem – sodobna Alma bi danes bila drugačne bitke. Pot ženske okoli sveta ni več tako radikalna poteza kot tudi ni več toliko omalovaževano vprašanje spolne usmerjenosti niti vprašanje samotne, samostojne ženske. Ali pač?
Uprizoritev Alma v Lutkovnem gledališču Maribor je vizualni hommage Almi M. Karlin. Razvidno je, da je predstava delo kiparke, ilustratorke in scenografinje Darke Erdelji, ki kot avtorica besedila, režiserka in avtorica likovne podobe v svojem vizualnem jeziku odtisne Almina potovanja na oder. Subtilna, nežna, minimalistična estetika je presežna vrednost uprizoritve in glavno izrazno sredstvo.
Nizajo se trenutki, skozi dogajanje se predstavi enajst zgodb, vsaka s svojim lastnim predmetom, ki deluje kot opredmeten znanilec, opredmeten spomin. Po koncu vsake epizode vsak referenčni predmet zažari v skupini preostalih spominov, zbranih kot v otroški spirali nad odrskim dogajanjem. Tako vsak predstavlja simbol, skorajda totem, ki besede in zgodbe pisateljice pretvori v vizualni medij. Izkorišča potencial lutkovnega medija in možnosti njegovega sugeriranja. Ta sugestivnost v primeru Alme pa v posameznem predmetu zajema zgodbo v celoti.
Subtilna, nežna, minimalistična estetika je presežna vrednost uprizoritve in glavno izrazno sredstvo.
Animirani objekti se inovativno prepletajo in ponujajo odkrivanje skritih podob. Z usmerjanjem namizne luči (oblikovalec svetlobe Miljenko Knezoci) in upravljanjem svetlobe se odkrivajo podobe na časopisu. Iz belega kartona izstopi podoba moškega ali pa se sestavi zgibanka mesta. Predmeti imajo torej svojo dramaturgijo in skrite potenciale. Niso strogo ločeni predstavniki svojih prizorov, temveč se prelivajo v druge prizore in zgodbe. Transformirajo se v druge metafore, druge spomine in označevalce.
Poetična sugestivnost še bolj pride do izraza z umirjeno, subtilno dinamiko, ki omogoča natančno spremljanje iznajdljivih animacijskih rešitev. Premišljeno zapolnitev odrskega dogajanja pa ustvarja tudi mojstrska igra Vesne Vončina (tudi soavtorice koncepta), ki ne glede na otežene pogoje soloigre popolnoma obvladuje dogajanje in ohranja polnovredno prezenco. Igralkino »dramsko« pripovedovanje, lutkovne etude, pa dopolnjuje tudi zvočna animacija (avtorica glasbe in zvočne podobe Mateja Starič), ki z zvokom upodablja like in situacije, na katere se Vončina odziva. S tem pokaže, kako sugestiven je tudi zvočni medij, ki lahko opolnomočeno kreira podobo dogajanja in zapolni izpraznjen odrski prostor.
Najpomanjkljivejši del predstave je smiselnost oziroma pomanjkanje razvidne ideje izbora uprizorjenih vsebin. Uprizoritev vzpostavlja linearnost s potovanjem v različne dežele in z izseki iz njih. A znotraj tega izbor vsebin deluje bolj asociativen, vizualno in lutkovno atraktiven kot pa dramaturško in konceptualno umeščen (dramaturginja in lektorica Metka Damjan). Včasih zato animirani prizori v posameznih potopisnih zgodbah vsebinsko zastanejo oziroma ostanejo na površinski pomenskosti. Bolj kot kreacija pomenov uprizoritve prevlada vizualno razstavljanje Alminih koščkov potovanj. Zgodba doma služi kot okvir in vstop/izstop v upodobljen potopis, znotraj pa prevladujejo lahkotni, a hkrati poetični opisi krajev, prigod, misli in posameznih ljudstev. Spremljamo Almino slabost na trajektu, raziskovanje magije starodavnih verstev, umor s trnom v srce, Rjavega vampirja in ljubezenski napoj, izrišeta se otok gobavcev in opis revnega ljudstva v Gvatemali itd. Vsaka etuda stoji zase in ne predstavlja mozaika skupne ideje. Kot bi Almin potopis odpirali na različnih straneh in zbirali naključne vtise njenega življenja. Sicer se uprizoritev uspešno zoperstavlja strogi dramaturški logiki in pristopa asociativno, a ker pomensko ne podkrepi posameznih prizorov, se zdi, da ne izkorišča dovolj miselnega potenciala Alminih del in ne nadgradi poetičnega potopisnega opisovanja v globlje družbene aplikacije in razmisleke, ki jih Alma razpira v svojih zgodbah in v lastnem uporu takratnega časa.
A zagotovo predstava Alma na več ravneh izraža občutek in izurjenost za izkoriščanje vizualnega, lutkovnega medija in režijskih pristopov, zato je tudi lep hommage lutkovnem mediju in Lutkovnem gledališču Maribor.