Najnovejša uprizoritev v Mali Drami se vpenja v nekaj obstoječih kontinuitet gledališke hiše, ki jih je uvodoma smiselno izpostaviti. Prva je kontinuiteta programa Čakajoč Supermana, s katerim je SNG Drama Ljubljana vzpostavila reden produkcijski stik z najmlajšo generacijo gledaliških ustvarjalcev, pogosto še preden so ti zaključili študij. Dramino občinstvo je tako lahko videlo vrsto »prvih« profesionalnih uprizoritev, simbolno pa je osrednje nacionalno gledališče s tem gojilo vez z vstopajočimi umetnicami in umetniki ter merilo utrip vizij in razmišljanj o formalni in vsebinski prihodnosti gledališča. Čakajoč Supermana je bil tako pogosto prostor eksperimenta, preizkušanja in avtorskih projektov (v tokratni sezoni je Alica edina uprizoritev, ki ne nastaja neposredno po dramski predlogi ali dramatizaciji), ki je mestoma omogočil kreacijo vrhunskih gledaliških uprizoritev – nazadnje Žene v testu v režiji Žive Bizovičar, ovenčane z nagrado Rudija Šeliga na Tednu slovenske drame in z nagrado DGKTS za najboljšo uprizoritev. Druga kontinuiteta je vezana na glavno protagonistko tokratne Alice,prvakinjo ljubljanske drame Tino Vrbnjak, ki je ustvarila že vrsto avtorskih projektov (Marie Curie – Hystérie, 2014; Kako ostanem lepa in svobodna, 2016; prav tako se je okoli nje leta 2019 formirala malodramska uprizoritev Izobčenke po delih Rudija Šeliga v režiji Mirjane Medojević). Tokrat se ji je ob dramaturginji Evi Kraševec, ki je z njo sodelovala tudi pri prej naštetih projektih, pridružil še režiser Luka Marcen, ki se je v okviru platforme Čakajoč Supermana občinstvu predstavil s Platonovim Simpozijem, prejšnji mesec pa je v isti dvorani premiero doživela njegova režija Mrožkovega Tanga z avtorsko ekipo. 

Za izhodišče tokratne uprizoritve, ki nastaja v koprodukciji z UL AGRFT, so režiser, dramaturginja in igralka izbrali motive Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla. Zanimivost te nonsensne literature za odrske manifestacije zagotovo potrjuje v spominu še svež avtorski projekt Petje Labovića in Nataše Matjašec Rošker Ne ti meni Alice (Once Again). A tokrat se ustvarjalna ekipa bolj kot z nonsensom ukvarja z motivom padca v luknjo, ki ga predstava Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa načrtno jemlje dobesedno kot padec igralke v »ferzenk«. Situacija, ki jo spremljamo, je tako nekakšno asociativno tkanje vezi med igralko, ki iz onstranstva spremlja svojo komemoracijo po nesrečni »realni« odrski smrti, literarno Alico in resnično deklico, ki je Lewisa Carolla inspirirala za pisanje in s katero je gojil milo rečeno vprašljiv odnos. Ta trikotnik se skozi uprizoritev neprestano suče v fokusu, s čimer se ustvari fragmentaren in kompleksen kolaž, ki terja izrazito domišljene odrske invencije, da bi mu uspelo ohraniti koherenten miselni tok oziroma fokusirati vsebinske premise uprizoritve. Teh je v predstavi mnogo – od vprašanj, ki jih smrt prinaša o položaju igralke, o igri kot taki, o minevanju in izginevanju ljudi okoli nas ter konec koncev o naši zapuščini, in večji del njih je z izhodiščnim materialom zgolj navidezno povezan. Konkretnejši navezavi na Carollovo zgodbo se ustvarjata v linijah igralke, ki se vztrajno upira temu, da bi igrala Alico, in v problematiziranju avtorjevega odnosa z dekletom, ki je zgodbo navdihnila. Ta izrazito kompleksna vsebinska krajina je prežeta s humorjem in cinizmom, razgibana skozi raznolike odrske forme in igralske principe, s čimer se zadosti potrebi po ustvarjanju razgibane in dinamične uprizoritve, ki jo igralka sama polnokrvno izvaja, vendar pa ostaja vsebina konfuzna, mestoma površno odprta, predvsem pa neizostrena v neko relevantnejšo poanto. Deloma je tako zaradi pretiranega zanašanja na določene konvencije, ki se jih uprizoritev sicer uspešno rešuje in se z njimi poigrava ter prehaja v sodobnejše performativne registre. Vendar pa denimo v sami ekspoziciji zanemari odrsko aktualnost živega dogodka, izrazito nerodno vzpostavlja komunikacijo z občinstvom (ki igralke naj ne bi videlo, nato pa jo, saj naj bi bilo tudi občinstvo mrtvo), ne poruši zares četrte stene in se venomer ob trku s kompleksnejšimi vsebinskimi nastavki zateka nazaj v nonsens ali komičnost. Prav tako se zdi, da uprizoritvi umanjka drznosti in iskrenosti (v tem smislu je simptomatična odločitev, da igralka na odru nikdar ne izreče svojega imena, čeprav poimenuje določene kolege in sodelavke). Tak je primer deklarativno feministične drže uprizoritve, ki sicer nagovarja izrazito relevantna vprašanja in na odru izreče nekaj izrazito močnih (četudi morda premalo podčrtanih) tez o položaju igralke v gledališču in ustroju gledališkega ustvarjanja, a se teme dotika le toliko, kolikor ji to ustreza. Nikoli namreč ne naslovi vprašanja, zakaj je Alica sploh bila izbrana, če pa je igralka ne želi igrati, ali morda še relevantneje, kakšen odnos do tega razvija moški režiser. Na tem mestu, kjer se zdi, da bi razprava šele zares postala tehtna in utemeljena, se uprizoritev zateče v ponavljanje šale o nevključenosti igralkine lastne raziskave in materiala v režijski koncept, ki pa se ne zdi v skladu s siceršnjo horizontalno usmeritvijo tovrstnih avtorskih projektov.

Alica tako v izplenu morda ni vsebinsko najmočnejša uprizoritev, a kljub temu ustvarja nekaj zapomnljivih trenutkov, za katere se zdita ključna osvoboditev od vsakršnih konvencij in polnokrvni skok v liminalnost odrske identitete ter asociativno dramaturgijo. 

Alica tako v izplenu morda ni vsebinsko najmočnejša uprizoritev, a vkljub temu ustvarja nekaj zapomnljivih trenutkov, za katere se zdita ključna osvoboditev od vsakršnih konvencij in polnokrven skok v liminalnost odrske identitete ter asociativno dramaturgijo. V tem smislu izstopa prizor pogovorne oddaje. Nasploh pa je uprizoritev celostni prikaz neizmernega kreativnega naboja Tine Vrbnjak. Vrbnjak se skozi uprizoritev preigra prek vrste različnih izrazov, ki zaobjemajo tako izjemno precizno telesno ekspresijo (oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj) kakor glasovne modulacije (lektorica Tatjana Stanič), morda ji nekoliko obrtniške veščine umanjka le pri animiranju lutke (ki jo je izdelal Žiga Lebar). Resnično Alica potrjuje občutek, da je Vrbnjak v izjemni igralski kondiciji, sposobna za soočenje z vsemi vrstami odrskih izzivov. Gledalčevo pozornost drži od začetka do konca in skrbno vodi dramaturgijo razgibanih atmosfer, ki jih narekujeta jasna in poantirana luč Mojce Sarjaš in ekspresivna ilustrativna glasba Martina Vogrina. V odrskem prostoru (scenografka Sara Slivnik), ki je oblikovan kot simultano sobivanje več sorodnih prizorišč – miza z nekaj dodanimi elementi, režija dogajanje večji del postavlja centralno, a vseeno dovolj razgibano, da se potek niti za hip ne zdi statičen. Veliko k temu prispeva kostumografija (Ana Janc), ki večkrat vskoči kot nadomestek soigralke, ko denimo Vrbnjak za partnerko v prizoru izkoristi okorno krinolino ali iz rdeče halje izpelje konflikt s sestro, ki ji je izbrala kostum. Drugi mehanizem, ki dopolnjuje to praznino, pa so zvočni posnetki Eve Kraševec, Primoža Klavsa in Tine Vrbnjak. Izjemno živahna uprizoritev (ob Kraševec dramaturški asistentki Evelin Bizjak in Neža Lučka Peterlin) sicer na trenutke zapade v pretirano interen humor, nezaslužene aktualizme in situacijske nejasnosti, vseeno pa večji del poteka gladko in vseskozi odpira relevantne vsebine, ki jih Marcenova režija eklektično povezuje v pisan odrski kolaž. Morda je celo malenkost prehitra v ritmu in si ne dopušča dovolj prostora in zaustavitve za izgradnjo nekaterih zapomnljivejših dogodkov (nori klobučar Nine Ivanišin).

Zato je kljub temu, da je mogoče marsikateri videni postopek postaviti pod vprašaj, nujno poudariti, da je to tudi bistvo in s tem največja kvaliteta uprizoritve. Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa odpira vprašanja in razmisleke tako o gledališču kot takem kakor tudi onkraj njega. V tem smislu nadaljuje kontinuitete odrskih eksperimentov in omogoča uvid v potenciale in pasti gledališkega ustvarjanja, ki se odvija onkraj klasičnega dramskega gledališča.