Matej Bogataj, 31. 1. 2022

Igra s pari

Sally Potter: PARTY. SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022.
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana

Britanka Sally Potter (1949), preberemo, se je ukvarjala s plesom, performansom, aktivističnimi kratkimi filmi in glasbo, v zadnjem času pa je predvsem filmska ustvarjalka, ob večpomenskem filmu z naslovom Party, ki sugerira zabavo in hkrati politično stranko, podpisuje tudi film Orlando po romanu Virginie Woolf ter še nekatere. Ustvarjalci uprizoritve v ljubljanski Drami si filma, katerega scenarij je zvest predhodnik te igre, niso ogledali, prav nalašč, in tudi sam si ga nisem.

Čeprav je dramsko besedilo, ki smo ga dobili v gladkem prevodu Tine Mahkota, nastalo na podlagi scenarija, kar je nenavadno in se mu tudi pozna, predvsem zaradi zelo natančne določitve prostora ob dejstvu, da so vsi premiki in razpoloženja opisani v didaskalijah, ki zavzemajo večji del besedila. Replike so namreč kratke, udarne, napete in zaostrene, drama nima mrtvega teka, ker jo poganjajo vedno novi preobrati: dogajanje je postavljeno v stanovanje ob druženju ob imenovanju Janet za ministrico za zdravje vlade v senci, njen mož Bill je univerzitetni profesor, ki je menda žrtvoval svojo akademsko kariero – Janet pomenljivo zameša njegovo prejšnjo univerzo s Harvardom – na zabavo pridejo še gostiteljičina prijateljica April, po svoji našpičenosti in polemičnosti avtoričin alter ego,   ter njen nemški fant, s pregovori in napotki za vsako situacijo oboroženi newagevski zdravilec Gottfried, pa Martha, Billova prijateljica in profesorica teorije spola (»v luči ameriškega utopizma«, citira naslov svojega doktorata), nekoliko zamudi njena žena Jinny, ker je bila na ultrazvoku in izvedela, da bodo trojčki; vzdražen, s pištolo za pasom, prepoten in za začetek in še kasneje smrkajoč s straniščne deske  pride na zabavo tudi Tom, ki opraviči soprogo Marianne, ki da bo prišla kasneje. Osem povabljenih, sedem prisotnih, vendar glavna oseba iz ozadja, nevidna, zamuja.

Igra se začne kot politična satira, obeta vpogled v zakulisje vladanja in političnega delovanja, čeprav v senci, akterji med druženjem opravijo s svojimi mladostnimi ideali glede spolne enakopravnosti in se znajdejo v napeti kriminalki s pištolo, za katero ne vemo, ali bo ustrelila. Vse to igro dela žanrsko sinkretično, meša se melodramatičnost, ves čas se pojavljajo novi zapleti in razkrivajo zamolčanosti, ki so odnose omogočale ter jim zagotavljale stabilnost, na koncu je to napeta drama posameznikov in njihovih prepričanj o zdravstvu, njegovih metodah in   dometu, predvsem pa deluje kot deziluzija o trdnosti njihovih zvez in partnerstev.

Atmosfera v tej do konca napeti igri že na začetku ni sproščena; Janet čestitajo vsi po vrsti in po telefonu in vsem zatrjuje, da se bo trudila, zdi se, da je imenovanje nova stopnička v njeni karieri, Bill medtem nekoliko apatično skrbi za glasbo – tudi ta je v didaskalijah predpisana ali vsaj priporočena – in njegov nabor je precej eklektičen, zraven se naceja in brezvoljno strmi v direndaj ob prihodu gostov. Ti se potem napeto prepirajo – avtorica opozarja, da gre za intelektualno in artikulirano druščino, in to se jim pri izstreljevanju puščic proti drugače mislečim tudi pozna, namreč izobrazba in seznanjenost s stanjem stvari, in vse počnejo še kar zares in angažirano, čeprav je to tudi poza, ki gre k takšnim slojem in združbam zraven. Odpirajo različne teme, od dostopnosti javnega zdravstva do   njegove obrambe nasproti interesom kapitala, ki bi zdravstvene storitve oziroma »privilegije« samo za bogate. Težo igri dajejo replike o teorijah spola, posebej še v luči lezbičnega para, ki si je sicer želel otroka, ampak ne treh, to bo zdaj naredilo par do konca asimetričen, vendar jim kljub nedvomnemu intelektualnemu dometu uide nekaj nacionalnih stereotipov: zdravilec, enako dogmatičen kot njegovi sogovorniki, ampak ravno obratno, je Nemec, nekaj je nepopustljivosti glede moško-ženskih odnosov, Bill je zaradi svojega neobveznega in naključnega študentskega ljubimkanja z Martho izpred desetletij označen kot kosmati posiljevalec, in podobno. V vseh odnosih – razen v tistem med Gottfriedom in April, za katerega ona pravi, da sta tik pred razhodom – zazija razpoka, ki jo zaslutimo že, ko Janet šepeta v telefon in osebo opozarja, da ni čas za telefonsko ljubimkanje: vsi pari se znajdejo pred razpadom zvez, na točki, ki je na videz brez vrnitve, še najbolje jo odnese najbolj skeptičen in razhod napovedujoč par, saj April ugotovi, da je njun odnos vseeno bolj iskren od ostalih – in na glas razmišlja o poroki. Vmes je nekaj fizičnega nasilja, prerivanja in pade kakšen udarec, ki se ga kot intelektualci, ponosni na svojo odprtost in toleranco, sramujejo, zato Bill, ki je že prej oznanil   svoje usodno bolezensko stanje, kolapsne in ga oživljajo. Vse dokler na vratih ne pozvoni in Janet zdrvi – potem ko ji je April ne čisto zares svetovala, da ji razen uboja ne preostane drugega – odpret s pištolo, s katero je hotel Tom obračunati z Billom, ker ga Marianne vara z njim, kar je zvedel iz telefonskih sporočil – takšnih s citati antičnih klasikov, kar je duhovit vpogled v dinamiko ljubezenskega diskurza.

V didaskalijah sta natančen opis dogajalnega prostora in zahteva, da se morajo prizori odvijati simultano, da moramo imeti vpogled tudi v početje tistih, ki niso ravno pri repliki, ustvarjalci ljubljanske uprizoritve so to rešili z odprtim prostorom z več v tlorisu nakazanimi prizorišči, kar je pravzaprav tipičen in prepoznaven buljanovski prostor in prostor sodobnega gledališča (scenograf je Mark Požlep, funkcionalne, tudi drzne kostume je oblikovala Ana Savić Gecan, skladatelj je Mitja Vrhovnik Smrekar). Ob tem je dogajanje podvojeno z na horizont projiciranimi posnetki, ki pokažejo, kaj dramske osebe počnejo v sosednjih prostorih, v stranišču in kuhinji ter po kotih stanovanja, kjer imajo svoje intimne konverzacije. Verjetno je največji odmik – in hkrati pritrjevanje predhodnemu mediju – premik razdelitve prostora na projekcije na horizontu, na zadnjo steno, ob tem režija Ivice Buljana ob dramaturškem prispevku Mojce Kranjc in umetniškem sodelovanju Roberta Waltla ohranja spomin na film, z najavno špico in uvajalnimi opisi oseb ter njihovih poklicev in funkcij, tudi zaradi večje preglednosti.

Igra se začne kot politična satira, obeta vpogled v zakulisje vladanja in političnega delovanja, čeprav v senci, akterji med druženjem opravijo s svojimi mladostnimi ideali glede spolne enakopravnosti in se znajdejo v napeti kriminalki s pištolo, za katero ne vemo, ali bo ustrelila. Vse to igro dela žanrsko sinkretično, meša se melodramatičnost, ves čas se pojavljajo novi zapleti in razkrivajo zamolčanosti, ki so odnose omogočale ter jim zagotavljale stabilnost, na koncu je to napeta drama posameznikov in njihovih prepričanj o zdravstvu, njegovih metodah in   dometu, predvsem pa deluje kot deziluzija o trdnosti njihovih zvez in partnerstev.

Napetost in razvoj oseb nudi priložnost za intenzivne igralske kreacije: Bill, kakor ga odigra Marko Mandić, je najprej apatičen in napol ubit, postaran in depresiven, vendar ob svojem outiranju bolezni in odhodu v novo ljubezensko zvezo pridobi nekaj energije in tudi pristne samozadovoljnosti, saj se mu zdi, da ve več, in Mandić ga iz začetne otopelosti in telesne inferiornosti pelje proti konfliktnosti in začasni moči, ki se kaže kot intelektualno provociranje. Nataša Barbara Gračner kot Janet se iz ambiciozne političarke, ki mora skrivati svojo občasno nemoč, zaradi rejtingov, počasi spreminja v žensko, ki se ji podira svet, mož odhaja, in to z njeno sodelavko. Telefonski klici s čestitkami in ljubezenski telefonski klepeti ter sporočila njeno zbranost in mirnost še dodatno načenjajo ter jo spravljajo v negotov položaj, ko izbruhne njena potlačena agresija. Polona Juh je April, najprej izrazito kinetična, poplesujoča in impulzivna, s posebno in poudarjeno telesno in gibalno artikulacijo, tudi sicer v zaostrenem razmerju z vsemi, ki so se po njenem prepričanju predali, tudi nezadovoljna, radikalna in pikra, kadar se ponudi priložnost za spopad mnenj. Uprizoritev je poudarila Gottfriedovo drugačnost, njegove metode ozaveščanja, s katerimi miri napete udeležence v prepirih, dobivajo vedno bolj komičen pridih in Igor Samobor ga odigra kot oponenta, večnega skeptika do metod in pristopov zahodne medicine, ki se tudi v najtežji situaciji zateče k metodam in izrekom alternativcev o holizmu in sprenevedanju zahodne medicine, kar deluje v času polemike med anticepilci, zanikovalci virusa in stroko izrazito aktualno   – vendar Billa po nokavtu in nekaj komičnih figurah, ko so vsi po skupinah istega spola in parih, kljub vsemu spravijo k zavesti z masažo srca, ne s priklicevanjem mojstrov in energij. Timon Šturbej je v igri predstavnik drugačnega, agresivnejšega in bolj vase zaverovanega sloja, kapitalskega, njegov Tom je nervozen, prepoten in naspidiran, agresiven od začetka, potem tudi skrušen in nemočen pred posledicami svojih dejanj, že navzven, po energiji, ki ne ve, kam bi se prelila, je predstavnik tistih, ki so prepričani, da so zagrabili svet, v katerem so kapital in borzne mahinacije posel, ki zavezuje k vzvišeni pripadnosti. Zvezdana Mlakar kot Martha in Saša Pavlin Stošić kot Jinny sta zakonski par, ki se prestraši obeta družine, vsaj v takšnem obsegu, iz začetne prepričanosti v svoj pogum in prav počasi napredujeta proti spoznanju, da sta se znašli pred negotovo prihodnostjo, za katero nista usposobljeni: Mlakarjeva že z imidžem, pa z znižanim glasom in držo deluje dominantna v odnosu, Pavlin Stošić da Jenny nekaj začetnega pristnega veselja in radožive mladostne energije, ki trči in se zakrči ob zadržkih in strahovih partnerice.

Party, kakor ga odigrajo v ljubljanski Drami, je napeta, zgoščena in v tem ekonomična, preobratov polna ter igralsko intenzivna uprizoritev.

Mark Požlep, Polona Juh, Marko Mandić, Saša Pavlin Stošić, Mitja Vrhovnik Smrekar, Tina Mahkota, Robert Waltl, Timon Šturbej, Ivica Buljan, Ana Savić Gecan, Igor Samobor, Mojca Kranjc, Zvezdana Mlakar, Nataša Barbara Gračner

Povezani dogodki

Matej Bogataj, 16. 3. 2022
Revolucionarni afterparty