Sartrova enodejanka Zaprta vrata je eno izmed štirih besedil letošnjega maturitetnega eseja pri slovenščini; uprizoritev besedila v tej sezoni ima tako ne le umetniško, temveč tudi pedagoško funkcijo, s katero med mlado publiko širi razumevanje in spodbuja premislek o tekstu, ki se je v srednješolskem prostoru (ob Camusevem Tujcu) trdno zasidral kot reprezentativno umetnostno besedilo eksistencializma. Slovensko ljudsko gledališče Celje dramo z neverjetno pogosto uporabljeno frazo »Pekel so drugi« predstavlja v (o)sveže(ne)m prevodu Žive Čebulj (tudi lektorica predstave) ter v režijski postavitvi Mateje Kokol, ki pomene išče v kontrastnih prostorskih rešitvah in preciznosti karakterizacije, ki jo ponujata jezikovna in dramaturška plat sicer sorazmerno integralno izvedenega besedila (dramaturginja Katja Gorečan).

Središče mizanscenskega prostora je odprta kockasta jeklena konstrukcija z lestvami, večnivojsko razporejenimi lesenimi horizontalnimi ploskvami in le redkimi elementi, kot so (pokvarjen) zvonec, doprsni (postopno taleči se?) kip (avtor kipa Matej Prihavec) in nož za papir. Prostorska naznaka se tako ogiba sicer omenjenim trem kavčem izvirne dramatikove opredelitve, s svojo prav nič udobno ali barvito celovitostjo pa pekel naznačuje kot robustno in prepišno okolje (scenograf Mark Požlep) – okolje namreč tudi zato, ker se protagonisti pravzaprav lahko gibajo tudi zunaj konstrukcije brez kakršnihkoli vertikalnih ploskev, ki bi onemogočale izhod – vendar to le redko storijo. V prostor se tako vpiše premislek nezmožnosti odhoda zaradi drugih reči, še posebej v luči radikalno odprtih vrat: odpirajo se namreč ne le vrata na zadnji steni odra, temveč tudi vsa vrata avditorija. Ob negiranju tesnobnosti in utesnjenosti zaprtih vrat se tako ob blagih svetlobnih premenah (oblikovalec Darjan Domadenik) ter ob spremljavi krajših, a senzibilnih glasbenih vložkov (avtor glasbe Nebojša Pop-Tasić) v skladu s sporočilnostjo besedila bistvo zaprtosti in neizbežnosti razkrije v peklenskih medsebojnih odnosih, ki so jih med sabo primorani vzpostaviti trije v medprostoru. Manj oprijemljivi in opredeljivi ostajajo kostumi Iris Kovačič, ki sicer barvno, delno pa tudi estetsko delijo tri osebe na tri samostojne enote.

Uprizoritveno-režijski model tako v celoti korektno postavi odnose in na pravih mestih poskuša zaostrovati dinamiko trojice, da navsezadnje privede tudi do poante besedila – prostori so vendarle odprti, ljudje pa smo tisti, ki včasih že samo s svojo prisotnostjo povzročamo peklenske muke drug drugemu. Vendar predstava Zaprta vrata ostaja v polju varnega in se nekako ustavi pred utrjenostjo in strašljivostjo kanoniziranega besedila, ne da bi odločneje posegla vanj.

Sobar (Tarek Rashid) izza ogromnih, a skrivnostih zadnjih vrat v konstrukcijo najprej privede moškega, nato žensko in nazadnje še eno, tokrat mlajšo žensko. Karakterne trhlosti se zdijo kljub nekolikšni igralski zadržanosti dovolj jasno začrtane, da se trije igralci znajdejo v njih: postopoma se iz dialogov in medsebojnega verbalnega, mestoma pa tudi telesnega mučenja luščijo Garcinova (Lovro Zafred) koleričnost moškega ega, še posebej močna v odnosu do lastne strahopetnosti, Inèsina (Jagoda) hladna obvladanost, skoraj vzvišenost, pa najbolj organsko funkcionira predvsem v kontrapunktu z Estellino (Eva Stražar) sprva živahno neobremenjeno koketnostjo, kasneje pa vedno bolj mračno eksplozivnostjo. Eden od zanimivejših in subtilnejših igralskih in režijskih trenutkov predstave so sicer trenutki poslušanja »zgornjega« sveta z bivšimi ljudmi in majhnimi nekdanjostmi, kjer življenje teče dalje, vendar drugače; kontinuirano pogledovanje navzgor v tišini vključno z nelagodnim finalom, ravno tako povezanim z nečim, kar še vedno živi nad protagonisti, vzbuja ne le tesnobo obstanka »spodaj«, temveč predvsem čustveno tesnobo odtujenega habitata, ki s svojo čudaško arbitrarno zaprtostjo tako postane le še grozljivejši. Omenjeno dopolnjuje še vonjalna čutna izkušnja, ko se v zaostrovanju vedno bolj pritlehnega prepira po dvorani začne širiti vonj po zažganem, ki sicer sorazmerno hitro mine in zato lahko hitro izpade kot naključnost.

Uprizoritveno-režijski model tako v celoti korektno postavi odnose in na pravih mestih poskuša zaostrovati dinamiko trojice, da navsezadnje privede tudi do poante besedila – prostori so vendarle odprti, ljudje pa smo tisti, ki včasih že samo s svojo prisotnostjo povzročamo peklenske muke drug drugemu. Vendar predstava Zaprta vrata ostaja v polju varnega in se nekako ustavi pred utrjenostjo in strašljivostjo kanoniziranega besedila, ne da bi odločneje posegla vanj. Nekaj intrigantnega v svetu ne mrtvih, temveč odsotnih pa obstane predvsem v celovitosti prepišnosti, ki vsakič znova straši tako gledalce kot ustvarjalce: vrata se odprejo (v tej uprizoritvi v zares veliki maniri), Garcin, Inès in Estelle pa ne grejo ven in obstanejo nekje vmes drug z drugim. Mrzel zrak, ki od zadnjih vrat odra z zamikom vdre med publiko, pa vzbuja neprijeten občutek ne le zimske prezeblosti, temveč predvsem ledeno hladnih odnosov, ki jih znamo ljudje kljub peklenski vročini ali razgretim čustvom s tako lahkoto ustvarjati med sabo.