Kritika in razgaljanje mehanizmov sodobne produkcije ženskega telesa sta prav tako že nekaj časa prisotna kot vir za raznovrstna dela feministične umetnosti, ki vstopajo v dialog s prevladujočimi in samoumevnimi konstrukcijami/podobami z družbenih omrežij in mnogih medijskih vsebin. Da je objektifikacija in komercializacija (ženskega) telesa eden od simptomatičnih problemov presečišča sodobnega poznega kapitalizma in z mizoginijo ter seksizmom prežete družbe, je dandanes že prodrlo v mainstream progresivnih socialnih mehurčkov. Tako kot si sodobnost v vsakdanu prisvaja kapitalistične vzvode, tako si tudi ustvarjalke predstave Blef Enya Belak, Jerca Rožnik Novak in Veronika Valdes prilastijo dražbene mehanizme, da bi z njimi na humoren način podčrtale komodifikacijo človeških teles.

Uprizoritev je tesno, natančno in celovito oblikovana okoli same premise dražbe (odtisa) človeškega telesa, pri čemer refleksijo oblikuje skozi ironijo in parodijo. Rožnik Novak in Valdes zasedeta oder kot izumetničeni karikaturi nekje med reprezentacijo internetnih avatarjev in visoko estetiziranim pop videzom, ki ga v kostumografiji Pie Gorišek ustvarjajo roza paž lasulje in s širokimi hlačami kombinirani elastanasti dresi. Energičen začetek s hitrimi in na tempo glasbe ritmiziranimi frazami hitro vzpostavi tako uprizoritvene postopke kot atmosfero ter zariše zasnovo, ki bo kasneje služila kot podlaga za osrednjo komično poanto. V prostorsko vseobjemajoči koreografiji, ki naglo in aktivno potuje po prostoru, je odtis milenijsko-genzjevskega telesa, ki se pomembno konstituira skozi trende družabnih omrežij. Že v samo koreografijo je tako integrirana družbena kritika, ki je dodatno podčrtana še z ostalimi scenografskimi komponentami Enye Belak. Plešoči telesi sta kot karizmatični personi, ki utelešata konvencionalne drže z instagramskih fotografij ali pa posnemata kretnje viralnih tiktokovskih fraz, medtem ko ironija veje iz kontrasta s popolnoma resno in užitka izpraznjeno obrazno mimiko. Od plesalk zahteva tehnično dovršenost, natančnost in usklajenost v kombinaciji z močno in odločno prezenco, ki mora parirati glasnosti in neusmiljeni disciplini enakomernega tempa – to jima uspeva večji del uprizoritve, a prav zaradi neizprosnosti so trenutki neusklajenosti in nenatančnosti še toliko bolj opazni in moteči.

V prostorsko vseobjemajoči koreografiji, ki naglo in aktivno potuje po prostoru, je odtis milenijsko-genzjevskega telesa, ki se pomembno konstituira skozi trende družabnih omrežij. Že v samo koreografijo je tako integrirana družbena kritika, ki je dodatno podčrtana še z ostalimi scenografskimi komponentami Enye Belak. Plešoči telesi sta kot karizmatični personi, ki utelešata konvencionalne drže z instagramskih fotografij ali pa posnemata kretnje viralnih tiktokovskih fraz, medtem ko ironija veje iz kontrasta s popolnoma resno in užitka izpraznjeno obrazno mimiko.

Čeprav gre za plesno predstavo, Blef pravzaprav posega po mnogih gledaliških principih, saj že fabulo oblikuje v dramaturški lok (Pia Vatovec), pri čemer časovno pretehta v smer dolge zasnove, vrh pa doseže le hip pred koncem. Kljub nebesednosti jasna pripovedna linija brez težav sledi klasični premisi nastavka in šale, skozi katero se zrcali družbeni komentar. Gib sicer ostaja pomemben nosilec informacij, saj prav uporaba telesa kot medija za preizpraševanje najučinkoviteje in najnatančneje ilustrira njegovo objektifikacijo. Koreografija se pogosto usmerja k signifikaciji, kajti tako nekatere izmed kvalitet kot sami gibi se jasno nanašajo na družbene reference od modnega sveta do družbenih omrežij, njihovo prepoznavanje pa je konstrukcijski temelj osrednje poante. Tudi odločitev za element dražbe, kjer se abstraktna komodifikacija telesa prelevi v resničnost in se materializira v prodaji umetniškega dela, dodatno izjasni in demonstrira glavno premiso predstave. A kljub zgodbovni dramaturgiji in umeščenim (komičnim) prelomom, ki zarisujejo razgibano pripoved, zvočna podlaga Sarah Al Saleh s konstantnim tempom ustvarja občutek enakomerne odmerjenosti vsakega izmed prizorov. Časovnost tako postane nespremenljiva in raztegnjena komponenta, ki atmosfero ves čas drži na istem visoko živahnem nivoju in z ostalimi nespremenljivimi parametri ustvarja en sam dolg, v čas predstave ujet trenutek izjavljanja in estetskega doživetja.

Izbrane teme se predstava loti z obilico ironije in humorja, ki predre resno(bno)st teme, da jo tako učinkovito dekonstruira in s te perspektive izraža lastno pozicijo avtoric. S tem se kot sodobna sopotnica pridružuje drugim uprizoritvam zadnjih let, ki skozi apropriacijo, sarkazem in subverzijo komentirajo trenutnost. Gre za dela, ki, ne nujno z avtobiografskostjo, umeščajo lastnega sebe v odnos do opresivnih družbenih pojavov in razmišljajo o silah in problematikah, a se z njihovo navidezno brezizhodnostjo spopadajo z distanco, ki jo ponudi provokacija ali satira. Blefova izčiščena vizualna podoba se s takšnim postopkom loti objektifikacije, a upodobi že slišano, že videno in mnogokrat že replicirano premiso kritike komodifikacije ženskega telesa. Uprizoritvina doslednost in natančna skoreografiranost, ki navzven daje vtis začrtanosti vsakega trenutka, konec koncev tudi sama spominja na izdelek, ki mu umanjka lastnost izjavljanja. Četudi po eni strani ne moremo zanikati avtorskosti predstave, ki izvira iz vsakega od elementov, pa prilastitev tujih podob, tujih gibov in sistemskih mehanizmov včasih vzpostavi brezosebno distanco. Smejimo se njeni drznosti, vedrosti in premišljenosti ter se za hipec zdrznemo ob končnem presenečenju, ki še izraziteje poudari premiso, a prav ironično, na koncu ostane občutek površinskosti.