Blaž Gselman, 12. 12. 2023

Herojstvo v (vz)trajanju

Uroš Kaurin in Vito Weis: Heroj 4.0 – Business as usual. Moment in Gledališče Glej, datum ogleda ponovitve 4. december 2023.
:
:
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović
Foto: Ivian Kan Mujezinović

Na začetku Heroja 4.0 »glas v offu« povabi k ogledu uprizoritve. Pri tem obvesti občinstvo, da morebiten zamujen ogled preteklih izvedb Heroja Uroša Kaurina in Vita Weisa ni nobena težava, saj je četrta izdaja zaključena celota. Prijetna pomiritev tudi za podpisanega, ki sem preskočil vse zgodnejše izvedbe. Na koncu napovedi seveda ne izostane prošnja za izklop mobilnih naprav za čas predstave. Če ne prej, v tem trenutku prepoznamo funkcijo zvočnega posnetka, vseprisotnega po gledaliških hišah. Čeprav se glas načeloma ne šali, iz njegove dikcije zlahka razumemo, da nas že ta uvodna miniatura ne uvaja v tradicionalni gledališki dogodek, temveč pripravlja gledalko in gledalca – pričakovano – na distanco do njega. Drzna napoved Heroja bi lahko zaključila, da bo skušala uprizarjati sámo razmerje do scenske uprizoritve.

Tovrstni poskusi niti niso redkost, a bi za Heroja lahko dejali, da je v tukajšnji uprizoritveni krajini edinstven v svoji vzdržljivosti oziroma vztrajnosti, kar ga morda že tudi naredi za – heroja. Prav serijskost mu podeljuje razločevalno kvaliteto in določa njegovo specifično konstruiranje tako časovnosti kot tudi prostorskosti v polju scenskih praks, vselej organiziranih v odnosu do konvencionalne oziroma večinske gledališkosti.

To distinkcijo bi lahko povzeli tudi kot trajanje v času in prostoru, kar pa ne pomeni, da struktura Heroja nima svoje zgodovine. Slednja se organizira prav kot razmerje do zgodovinskosti tiste gledališke oblike, ki jo poznamo kot repertoarno gledališče. V tem ni nič izjemnega, saj je malone vse neinstitucionalno okolje prisiljeno v nekakšen odnos z dominantnimi praksami. Je pa specifično v tem, da sámo vzpostavlja neke vrste (paradoksno rečeno) neredno in sinkopirano repertoarnost. Če obstaja glavni tok uprizoritvenih procesov, potem ob njem obstaja tudi Heroj. A ne v odvisnem razmerju, temveč prav kot emancipatorni poskus izstopa iz ontološke ravnine, ki jo določajo hierarhični odnosi v proizvodnem procesu. Heroj je torej scenski eksperiment v (vz)trajanju.

Heroj z občinstvom stke solidarnostne vezi. To počne tako, da ga ne želi naplahtati z gledališko iluzijo, temveč mu sistematično razkriva mehanizme te strukture.

Uprizoritev uvodoma tematizira prav problematiko časovnosti, namen in pomen vztrajanja na odru, kar protagonista parodično komentirata. Spontanemu pogledu občinstva omogočita, da spregleda iluzijo racionalnosti uprizoritvene časovnosti, ali rečeno drugače, svojo racionalnost dobi le kot upripovedovan odrski narativ, tudi pogled iz občinstva jo lahko razume oziroma je za njegovo izkustvo racionalizirana in v glavnem očiščena notranjih protislovij. Heroj je vselej že komentar uprizoritve, giblje se na metaravni, tematizira tisto, kar bi moralo spontano zdrsniti mimo občinstva, če bi želelo doživeti pristno estetsko izkustvo kot gledalstvo. 

Zato je uprizoritev s samo seboj v razmerju, ki ni identitetno. Ta vselejšnja premestitev glede na samo sebe, to njeno razsrediščenje, pomeni vztrajanje v momentu sámega razmerja, ki ima značaj družbene vezi. Herojstvo Heroja je potemtakem tudi v tem, da stoji in vztraja na nekem robu: zamejuje tisti družbeni fenomen, ki ga običajno imenujemo uprizoritvena praksa. Je njegova robna praksa in se kot takšna ne pusti in niti ne želi asimilirati glavnemu toku tovrstnih praks. To seveda pomeni, da lahko eksistira le v svojem specifičnem času - prostoru, ki ga proizvajata igralca - performerja s svojo prezenco, le če se ta izmika tradicionalnim igralskim vlogam. Bolj kot čista reprezentacija ju zanima proces nastajanja vloge, kako se na odru pojavlja in v kakšno razmerje z gledalstvom lahko vstopa. Zato ni nenavadno, da scenski prostor v veliki meri organizirata minimalistično, z enim samim rekvizitom, vrati, ki je točka zgoščanja odrske prisotnosti in odsotnosti. En sam scenski element ne le zadostuje kriterijem odrskega pojavljanja, temveč, v ekstenziji, napotuje tudi na širši produkcijski proces, ki poteka za odrom in je praviloma umaknjen pred pogledi občinstva.

Občinstvo je še zadnji element, ki ga Heroj potrebuje, da se lahko sestavi v scenski dogodek. A ga ne privzame kot samoumevnega, kakor ima to v navadi meščansko gledališče. Prav nasprotno, Heroj z občinstvom stke solidarnostne vezi. To počne tako, da ga ne želi naplahtati z gledališko iluzijo, temveč mu sistematično razkriva mehanizme te strukture. Pri tem sicer tradicionalno estetsko izkustvo razpade, a se ne zdi, da je gledalstvo zato kakorkoli oškodovano. Vzpostavi se novo, drugačno, duhovitejše in emancipatorno.

Uroš Kaurin, Vito Weis

Povezani dogodki

Blaž Gselman, 22. 1. 2024
Najboljše od možnih morij
Blaž Gselman, 27. 12. 2023
Prijateljici za vedno
Blaž Gselman, 2. 11. 2023
Kritika z Avstrijskega