Za pisavo dramatika in režiserja Nejca Gazvode je značilna detajlna občutljivost za izris vsakdanjih likov z izrazito aktualnimi vsakodnevnimi težavami in akutnega stanja sodobne družbe, hkrati pa (kot kaže, neuklonljiv) smisel za iskrive dialoge, ki se vsakič izmuznejo potencialni osladnosti svojega romantično-komedijskega nastavka in z vtkanimi elementi presežnega spregovorijo o nečem višjem, globljem in univerzalnejšem od (zgolj) usode malega posameznika. V Mestnem gledališču ljubljanskem je tako po več Gazvodovih odrskih hitih – omenimo le zadnja dva: Tih vdih z Grumovo nagrado in Borštnikovo nagrado za najboljše besedilo ter Jazz (sicer brez nagrad, a z veliko simpatij in obiska pa tudi nepozabnim kostumom giga goloba) – na veliki oder prišla uprizoritev novega izvirnega dramskega besedila Radost, ki ga je avtor tudi sam režiral; in slutiti je, da je odrsko delo o stanovanjski, ljubezenski, družinski in še kakšni krizi naslednja uspešnica, ki bo dočakala lepo število ponovitev (in sezon).

Začetni akcent predstave predstavlja tema stanovanjske krize: na večnivojskem toplo obarvanem dogajališču »z dušo«, ki jo gledalke in gledalci bolj kot v osrednjem prostoru (spodaj) poskušamo ujeti za zaprtimi vrati (zgoraj), poteka ogled za potencialni najem. Zdi se tako prelepo, da je že bizarno: v poplavi poblaznelih zneskov mesečnih najemnin za nespodobne luknje ne več aktivna frizerka Meta preuredi hišo s frizerskim salonom in za majhen denar odda ločeni sobi sestrama Maši in Juliji. S tem se prave stanovanjske dogodivščine šele začnejo, saj prostor s prihodi (in ne zares odhodi) med predstavo postaja poligon, ki s svojo širjavo možnosti izbire poti omogoča tako srečanja kot mimobežnosti, potencialne za nova dramatična spoznavanja pa tudi konflikte (scenografka Urša Vidic). Vsakdan dveh sostanovalk in najemodajalke razburka skrivnostni večno mladi Aljoša, ki se kaj hitro odsmuka na (tako simbolni kot etažni) vrh gospodinjstva – Matej Puc je bajen v vlogi sluzasto šarmantnega faliranega pesnika z enim samim knjižnim hitom za otroke, poln intelektualne logoreje; v manipulativni, obešenjaški drži Metinega občasnega in hkrati večnega (dvajset let mlajšega) ljubimca pa postaja nekakšen pasivni antagonist, ki je sicer patološko privlačen, a hudo problematičen. Tudi Mirjam Korbar spretno krmari Metino ekscentričnost »kul babice« z balkanskim nadihom, ki v koleričnih drobnih trenutkih odstira tudi temnejšo plat. In medtem ko brucka Julija iskrive Diane Kolenc v nežni naivnosti in želji po vznemirjenju sorazmerno hitro pade na Aljošev šarm, se zdi Maša s tremi službami in bremenom starejše sestre edina (vsaj spočetka) nezaupljiva do prišleka: Klara Kuk Mašo ustvari kot stoletnico v mladem telesu, ki si v svojih preživitvenih kalupih ne le ne pusti, temveč logistično ne more užiti življenja – stisko in neskončno preobremenjenost fino izraža tudi z utrujeno telesno držo in napeto, izmučeno obrazno mimiko. Kot njuni zrcalni sliki se vzpostavita skoraj petdesetletna Polona v poskusu ustvarjanja pisateljske kariere in lovljenju genialca Aljoše, pri čemer se zdi Mojca Funkl uvodoma nekoliko nepotrebno afnasto plastična, z razvoji dogodkov pa se igralsko vzpostavi kot spretno zabavna in rafinirano duhovita; njena desetletje mlajša prijateljica Ela pa bi v interpretaciji Nine Rakovec kompleksnejše zaživela kot izžeta ločenka srednjih let s tremi sinovi (ki so se odločili živeti pri očetu), ko je ne bi popolnoma po nepotrebnem karikiralo nekakšno rovtarsko-gorenjsko narečje (vpisano že v dramsko besedilo), ki s svojo osamelostjo (vsi ostali liki govorijo dialektalno nezaznamovano) morda instantno deluje komično, znotraj celote pa pravzaprav neumestno (lektorica Barbara Rogelj). Enako tipiziran, a bolje kontekstualiziran in izpeljan je Metin sin Lukas, ki ga Jernej Gašperin upodobi v natančni igralski študiji prototipa osebe z motnjo avtističnega spektra v mučni in zmedeni nuji biti kolikor toliko odločen moški in s tem učinkovit del družbene krajine.

Zaključni napev bolj kot o stanovanjski, ljubezenski, družinski in še kakšni krizi (ki v odprtem koncu ostanejo odprte) spodbudi predvsem k premisleku o samosti, oddaljenosti od drugega, umanjkanju volje in neperspektivnosti, s katerimi kot družba drvimo v nov dan.

Uprizoritvi v izvedbenem smislu tako ni kaj očitati: njen tek je gledališko vitalen, z nekaj metafizičnimi prehodi tudi filmičen (oblikovalec svetlobe Boštjan Kos), liki so atraktivni, njihova življenja pa se odstirajo napeto sproti (dramaturginja Eva Mahkovic); v kostumsko-vizualnem smislu je rahlo umaknjena v nek lasten, ljubek pastelen svet s simpatičnimi detajli (npr. Lukasov pulover z otroško igralno preprogo s cesto, Polonino krilo na naramnice in še mnogo tega; kostumografka Katarina Šavs, asistentka kostumografke Pia Gorišek), v atmosferskem smislu jo barva polna jazz-popevkarska glasbena oprema (avtor glasbe Igor Matković, pesmi sta pela Saša Vipotnik in Gregor Strasbergar - Štras, oblikovalec zvoka pa je Sašo Dragaš). Ob agilni igralski zasedbi in intrigantno izbranih medosebnih situacijah, izpisanih v priljudnih, a ganljivih dialogih, se tako Radost vzpostavi kot predstava za široke množice v najboljšem smislu; dilema pa se poraja ob njeni sporočilnosti, ki je povezana z vsebinskim razpiranjem. Če se uprizoritev uvodoma zapodi v stanovanjsko problematiko in zapleteno družinsko ozadje tako Mete kot sester (temačna preteklost in nerazčiščenost odnosov je dozirana v sledovih, nerazjasnjena ostaneta tudi Julijino neobiskovanje faksa zaradi nekakšne blage socialne fobije in Mašina kapitulacija istega študijskega programa kljub odličnim ocenam), se sčasoma osredotoči predvsem na medosebno dinamiko luzerskega alfa moškega in nad njim očaranih ženskih likov (z izjemo Ele dobesedno vseh) – kljub v nebo vpijoči toksičnosti ženske vseh generacij skoraj pobebavljeno vztrajajo pri kultu z besedami spretnega vagabunda, kar kljub komičnemu nastavku izzveni nekoliko preveč nekritično in nereflektirano. Razkrije se še Metina tragična bolezen, ki dokončno poruši bivanjsko skupnost, a s posledičnim zbližanjem žensk ustvari nekakšno sestrstvo, znotraj katerega so identitete vedno bolj drseče, s tem pa zgodba vedno bolj univerzalna – kljub njihovemu obetavnemu značaju odprtih tem vendarle postane preveč, simbolično nežen konec pa posledično preohlapen, da bi zares prepričal ali tvoril trdno, jasno stališče do prej preigranega. Zaključni napev bolj kot o stanovanjski, ljubezenski, družinski in še kakšni krizi (ki v odprtem koncu ostanejo odprte) spodbudi predvsem k premisleku o samosti, oddaljenosti od drugega, umanjkanju volje in neperspektivnosti, s katerimi kot družba drvimo v nov dan. Čeravno konec ostaja (pre)odprt, pa s spretnostjo izpisovanja življenja vendarle naredi vtis, ki ostane. Za vedno boš gost v lastnem življenju – prav tistem, v katerem te nobeden noče.