Štiri plesalke in ustvarjalke, ki sicer v slovenskem sodobnoplesnem prostoru delujejo že nekaj časa, tako s samostojnimi projekti kot v sodelovanju z drugimi ustvarjalci in ustvarjalkami, a kontekstualno še spadajo v tako imenovano mlajšo generacijo, so ustanovitev svojega novega zavoda Platforma NEST na področju uprizoritvenih umetnosti obeležile s premierno predstavo Zvoki izpod kože. Gre za plesno-zvočno inscenacijo, h kateri so kot nastopajočo povabile še glasbenico Zvezdano Novaković. Četudi ima vsaka izmed nastopajočih že unikaten profil, oblikovan na podlagi zgodovine projektov, v katerih je sodelovala, tokrat na oder prvič stopajo kot kolektiv. Glede na to, da so Kristýna Šajtošová, Urška Centa, Anja Möderndorfer in Sara Janašković sočasno tudi soustanoviteljice prej omenjenega zavoda, lahko gledamo predstavo ne le kot stvaritev združitve omenjenih akterk, temveč kot markacijo na metaforičnem zemljevidu slovenskih neodvisnih uprizoritvenih praks.

Strukturiran zunanji skelet predstave je zgrajen kot sosledje krajših razločnih prizorov, ki nalagajoč drug ob drugega tvorijo stopnjujočo se in rastočo dramaturgijo počasne, a vztrajne ekspanzije. Če je ogrodje čvrsto, je notranjost vsakega izmed njegovih delov mehkejša in ranljivejša, saj se vnaprejšnja skoreografiranost umakne polstrukturirani improvizaciji. Interna struktura teh krajših sestavnih delov ima berljivo strukturo, v kateri je vsak izmed prizorov osnovan okoli določenega impulza ali gibalnega principa, ki ga sicer ni mogoče eksplicitno identificirati, a gibalna enotnost sekvence razodeva, da gre v ozadju za artikuliran skupni smoter. Uvodoma je atmosfera nežnejša in mehkejša; ta pretanjenost se razvija v prepletu giba, zvoka (Gal Škrjanec Skaberne) in telesne prezence, ki skupaj tipajo in počasi odkrivajo tako metaforični kot dejanski prostor. Strnjene v zadnji levi kot, se Šajtošová, Centa, Möderndorfer, Janašković in Novaković postopoma razlezejo po odrski površini, čemur sledi tudi lučno oblikovanje (Borut Bučinel), ki minimalno in hladnejšo osvetlitev izključno njihovih teles zlagoma prelije v toplejše rumenkaste tone, ki obdajo ves oder. Prostor, ki se počasi razkrije, je minimalistično zamarkiran z belim platnom v ozadju, dve fokalni točki praznine pa sta zvočna mešalna miza spredaj levo in navržen kup stolov z mizo spredaj desno. Skupinski prizori prinašajo dotike in zvoke sporazumevanja individuumov na senzorično-avditivni ravni, kjer se skupina spoznava in predstavlja med seboj. Njihova osredotočenost je interna in medsebojna, kot da varujejo nekaj ranljivega, ki se skozi uglašanje šele uravnava in vzpostavlja – medosebni odnos. V polagoma rastoči in glasnejši dramaturgiji intimnost zamenjajo performativnost, odpiranje in prostorski premik naprej, k publiki. Sekvence druge polovice so manj fluidne in gmotaste, temveč natančneje zrežirane in skoreografirane, pa tudi manj pazljive in nežne, a iz njih veje umirjena samozavest.

Predstava je eksploracija različnih načinov in odnosov med produkcijo zvoka in giba, med telesom in (njegovo) zvočnostjo, med gibalno in avditivno komunikacijo. Koreografija zajema različne permutacije teh relacij, od eksternalizacije internega zvoka, ki spremlja gib, do njegove performativnosti, ločene od telesnega giba. Prepoznavna je inkorporacija individualnosti (zgodovine, plesnega jezika) vsake izmed nastopajočih, ki se stopi in splete v kolektivnost, ne da bi popolnoma izgubila vsako lastno kurioziteto. Vsebinska nit združevanja in povezovanja v kolektiv je tako zavita v samo koreografijo, element zvočnosti, ki ga vpelje sodelovanje z Zvezdano Novaković, pa dodatno ojača tematsko polje komunikacije, uglaševanja in ozvočevanja posameznih avtoric. Gibu ponudi konkretizacijo, ki jo s seboj nosi glas – ta je za mnoga živa bitja eden od primarnih medijev sporazumevanja. V predstavi odzvanjata skrb in medsebojna naklonjenost, ki jo delijo Šajtošová, Centa, Möderndorfer, Janašković in Novaković, njihova komplementarnost pa je dopolnjena s pastelno paleto kostumov (Katarina Šavs). Tudi ko se koreografija razbohoti in potencira proti finalnemu zaključku, kolektiv ostane suveren, povezan in harmoniziran. Povabilo zunanjemu členu (Novaković) v predstavo vnese intrigantno polje glasu in zvoka, ki ustvarjalkam primarno ni bilo domače, ter njihovo prakso razširi tako interdisciplinarno kot medgeneracijsko, sočasno pa je tudi osnovno stanje, ki se mu prilagaja vsak individualni jezik.

Vsebinska nit združevanja in povezovanja v kolektiv je tako zavita v samo koreografijo, element zvočnosti, ki ga vpelje sodelovanje z Zvezdano Novaković, pa dodatno ojača tematsko polje komunikacije, uglaševanja in ozvočevanja posameznih avtoric. 

Zvoki izpod kože glas(ov)no izjavljajo svojo kolektivnost in medsebojno izmenjavo, a kljub izčiščenosti tematskega okvira uprizoritev spremlja občutek razsrediščenosti in zamegljenosti. Te ni pripisati nedorečeni ali nedodelani konceptualni zasnovi, ampak enakomernosti in skriti cikličnost dramaturgije, v kateri ne glede na izvirni impulz vsaka izmed sekvenc sledi principu naraščanja in stopnjevanja – tako na mikronivoju koreografskega jezika kot na makronivoju samega razvoja prizora. Dramaturško polzenje po času, ki se kljub očitnemu naraščanju notranje dinamike razleze po šestdesetih minutah, pravzaprav sugerira enakomerno odmerjenost trajanja vsakega izmed prizorov ne glede na njegovo nežno ali bučečo atmosfero. Čeprav je idejna premisa natančno izpeljana, celoto na koncu preveva prav občutek predstavitvenosti, ki razkaže kvalitete in znanja ustvarjalk ter je tesno zvest spremljevalnemu besedilu. Vanjo  je vpisana predvidljivost, sorodna tako imenovani potovalni dramaturgiji, kjer je kmalu razvidna smer razvijanja koreografije, temporalnost pa teče k neizogibnemu koncu. Element dolgotrajne kolektivnosti, ki ga s platformo in s predstavo želijo vzpostaviti ustvarjalke, je nagib k eni izmed strategij preživetja ob manku finančnih in strukturnih priložnosti za delo v slovenskem sodobnem plesu, a je tudi odmik od pogoste individualizacije, ki vznika iz fragmentiranosti financiranja. Premierno skupno delo po eni strani prežemajo optimizem, medsebojna skrb in naklonjenost ter samozavest, po drugi pa pazljivost in zmernost predvidljive strukture, ki prinaša nevarnost polzenja v utečenost in ki zavira čudenje in izhodiščni elan, vznikajoč iz trenutkov drznosti in tveganja (ki se ne skriva nujno v provokativnosti).