Gledališko-plesna predstava S samimi samotami obdana samota se napoveduje pa tudi bere kot subjektivni in intimni poklon češkemu pisatelju Milanu Kunderi ter njegovi literaturi, ki naj bi tako ali drugače zaznamovala avtorico koncepta, režiserko in koreografko Mašo Kagao Knez. Uprizoritveno besedilo je tako sestavljeno iz krajših, a eruptivnih citatov iz štirih Kunderovih romanov: Neznosna lahkotnost bivanja, Nesmrtnost, Počasnost in Slavje nepomembnosti, na katere se lepita koreografija in z njo povezana glasba, ki se med dogajanjem pregiba v kontrastne zvočne krajine (avtor glasbe Kristijan Korat, asistentka za glasbo Irena Yebuah Tiran). Iztrganost proznih delcev iz konteksta celote besedila pred publiko ne formira izbranih likov Kunderove literarne zapuščine, vendar to za predstavo niti ni bistveno: v ospredju je atmosferičnost avtorjeve pisave, njena vseprisotna nežna melanholija, a tudi naklonjenost vsakemu drobcu ali (bežni) izkušnji vsakdana, ki ustvarja naše življenje.
Citate prebira in interpretira Borut Veselko, ki je skupaj z režiserko in koreografko tudi izbral odlomke oziroma (uprizoritvena) besedila v prevodu Jaroslava Skrušnýja. Umeščen v ozadje, igralec s podajanjem besedilnih izsekov nekako koordinira dogajanje, ga vodi in podaja osnovna izhodišča, iz katerih izhajata v veliki večini plesna pa tudi glasbena interpretacija. Zdi se, da v kontekstu mizanscenske organizacije Veselko v veliki meri komunicira (zgolj) z izvajalko glasbe – pevko in pianistko Leticio Slapnik Yebuah, ki je z večinsko lociranostjo v ozadje kljub izstopajoči rdeči obleki dokaj neopazna in potisnjena v ozadje. V večini jasno orkestracijo koreografije, besede in zvoka ponekod majejo trenutki, pri katerih ni jasno, zakaj in kako se Veselko in Slapnik Yebuah sploh vključujeta v odrsko pripoved; in medtem ko je gibalni del precej bolj dramaturško trden in ima logično narativno linijo, se preostala nastopajoča izgubita v dolgih sekvencah brez jasne odrske umestitve. Manj opazna je tudi njuna čustvena (atmo)sfera: v kakšnem odnosu sta do plesalcev, drug do drugega in tudi sama do sebe? Ne gre toliko za hierarhijo, v kateri ima beseda sprožilno funkcijo, plesna linija pa je dominantna, temveč bolj za medsebojnost in soodvisnost ne le teles, temveč funkcij na odru – tako pozicija igralca kot glasbenice bi morala biti kljub (ali pa ravno zaradi) njuni potisnjenosti na obrobje jasnejša v kontekstu dramaturške in režijske zaokroženosti, predvsem pa natančneje umeščena.
Predvsem v luščenju solističnih točk in kolektivni gibalni podobi vseprežemajočega ponorelo hitrega tempa se odraža bistvo samote, ki sicer ni nujno neugodna, je pa v vsakem primeru intenzivna: samota se nezadržno tvori v obsedenosti s hiperproduktivnostjo, hiperopravilnostjo in naprezanjem, da smo vsak dan v vsakem pomenu najboljša mogoča verzija sebe, pa tudi v instantnih doživetjih s soljudmi ter v intimnih neizrečenih stiskah, ki jih vsak nosi v sebi in s seboj.
Samota, obdana s samotami, se tako v veliki meri uprizarja in razmišlja prek giba štirih gibalcev - plesalcev, ki so s Kagao Knez tudi soustvarili koreografijo (kot asistentka koreografije in tudi oblikovalka prostora je sodelovala še Kjara Wurst). Skupaj s preostalima nastopajočima Anja Möderndorfer, Tanita Rose, Miha Furlan in Jan Marolt v oblačilih sodobnejših nians brez stilizacije in v kontrastnih črno-belo-rdečih barvah (kostumografki Jelena in Svetlana Proković, asistentka kostumografije Saša Dragaš) v sorazmerno praznem prostoru z le nekaj nizkimi stopničastimi, urbanimi podiji (izdelava scenografije Damir Jerković) z gibom pripovedujejo zgodbo Kunderovega izpisovanja minevanja časa, pogleda na življenje, premisleka o posamezniku ter iskanja smisla in misli v običajnostih vsakdana. Drobne, a bogate variacije koreografskih sekvenc aludirajo na ponavljanje v življenju, ki pa ga prekinjajo odkloni v obliki čustev, novih ljudi na poti in pretresov, ki življenjsko pot zaobrnejo drugam. Plesalki in plesalca so usklajeni v skupinskih koreografijah, izrazni pa tudi v dvojicah in navsezadnje v umiku ob posameznem plesnem solu. Gibalci tako ustvarjajo bogate slike vsakdana, ki ga podpira še intimnejša svetlobna zaokroženost (oblikovalec svetlobe Danilo Pečar), pri koreografiji pa lahko opazujemo filigranskost, toda zdi se, da hkrati tudi prostor za osebni izraz posameznega ustvarjalca.
Predvsem v luščenju solističnih točk in kolektivni gibalni podobi vseprežemajočega ponorelo hitrega tempa se odraža bistvo samote, ki sicer ni nujno neugodna, je pa v vsakem primeru intenzivna: samota se nezadržno tvori v obsedenosti s hiperproduktivnostjo, hiperopravilnostjo in naprezanjem, da smo vsak dan v vsakem pomenu najboljša mogoča verzija sebe, pa tudi v instantnih doživetjih s soljudmi ter v intimnih neizrečenih stiskah, ki jih vsak nosi v sebi in s seboj. Vsaka od samot, ki jih gibajo in pregibajo ustvarjalke in ustvarjalci, pa je kljub enovitosti unikatna in neponovljiva, v svojem bistvu pregibna in izpostavljena občasnim trkom z drugo samoto – vendar pa je melanholično ali pa olajšujoče spoznanje, da nobena samota nikoli ne more biti docela izničena.