Uprizoritev Potres je mogoče brati na dveh ravneh. Prva je fabulativna, na njej se odvije zgodba Lucie Zamora, ki je bila v grozljivem potresu v Ciudadu de Mexicu leta 2017 med ruševinami ujeta kar 36 ur. Predstava, ki traja 36 minut, se tako simbolno odzove na dolžino Lucijinega ujetništva, seveda pa zgodba ne sledi njeni izkušnji do ure oziroma minute natančno. Igralka Doroteja Nadrah zgodbo spretno vodi skozi različne trenutke od vstopa v zgradbo, prvega potresnega sunka pa do prihoda reševalcev. Pri tem uporabi celotno telo – začne z govorom in nadaljuje s telesom, ko med potresom leži na tleh v položaju, s katerim si ščiti glavo pred udarci, napetost pa stopnjuje z globokim dihanjem, kriki in udarjanjem po tleh, s čimer vzpostavi apokaliptično atmosfero. Svoje delo opravi odlično, v artikulaciji in dikciji je izjemno precizna, izogne se patetiki in kakršnemu koli čezmernemu podčrtavanju stanj in emocij. V skladu s tem je tudi oblečena v kostum, ki bi lahko bil tudi igralkina civilna oblačila (kostumografija Tine Bonča) – preprost rdeč pulover in hlače nakazujejo na nepretencioznost ter intimo, ki zaznamujeta celoten dogodek.

Pri izrisovanju zapuščene podobe mesta pomagata tudi prazen avditorij (gledalka sedi na odru), napolnjen z meglo, ter osvetljen avditorij, ki skupaj z meglo ustvarja oči pekočo svetlobo (scenografija Sare Slivnik). 

Druga, drznejša raven predstave preizprašuje odnos med igralko in gledalko, režiserko in igralko, med ustvarjalci in publiko. S postopki participatornega gledališča se ti odnosi prepletajo in menjavajo. Gledalka vstopi v dvorano iz zaodrja, kjer ji hostesa prebere navodila. Na odru sta preprost črn stol in telefon, na katerega gledalka pritisne, ko želi začeti. Štoparica na telefonu ob pritisku na gumb začne odštevati od 36:00:00. Igralka na oder stopi iz tehnične kabine in na začetku sede ob gledalko, skupaj gledata v prazen in zamegljen avditorij, v katerem Nadrah zgodbo pripoveduje prvoosebno. V prvem prizoru je tako Lucia ona. Nato sledi prvi dramaturški prelom (dramaturginja Lea Kukovičič), ko igralka spusti zaveso na odru, in sedaj sta v prostoru sami z gledalko. Sede ji nasproti in naveže stik – tokrat je Lucia gledalka, igralka pa prevzame vlogo naratorke, režiserke ali avtorice zgodbe. Ko mine 36. ura ujetništva, je zgodbe konec. Nadrah vstane, razpre zaveso in odide z odra na edini osvetljeni sedež v avditoriju. Sledi nov dramaturški prelom, zdaj govori s perspektive gledališke ustvarjalke ali gledalke (ali oboje naenkrat), o čudežu gledališča, o skupnosti, o sobivanju vseh mogočih in nemogočih zgodb, živih in mrtvih. Čeprav je čudež gledališke skupnosti zelo pogosta tema, ki se je ustvarjalci zadnje sezone redno lotevajo, Potres to vprašanje obravnava manj spektakularno in mogoče zato tudi iskreneje. 

 Čeprav je čudež gledališke skupnosti zelo pogosta tema, ki jo ustvarjalci zadnje sezone redno raziskujejo, Potres to vprašanje obravnava manj spektakularno in mogoče zato tudi iskreneje. 

Predstavo sestavljajo trije deli oziroma prizori, ki v celoto niso najjasneje povezani. Med seboj so jasno ločeni z rigidnimi, odsekanimi prehodi, kar še posebej velja za zadnji prizor. Tudi analogija gledališča in potresa ni prav jasno vzpostavljena, še najbolj se zdi, da sta avtorici hoteli raziskovati svoj odnos do gledališča ter odnose v gledališču ter na to prilepili vsebino, ki se pač ukvarja s potresom. Prav tako je zanimiva tudi izbira zgodbe – zakaj ravno Lucia Zamora, zakaj ne njune zgodbe? 

Dogodek z nežnim pristopom bolj ali manj uspešno uporablja postopke participatornega gledališča. Na vsebinskem nivoju je sicer bolj ali manj popolnoma vseeno, kaj gledalka v vlogi Lucie odgovarja – njeno ime, kraj in čas dogajanja, potek večera so zapečateni, gledalka dodaja le nianse (na primer, kam gre na pijačo, kaj pije), ampak na zgodbo to ne vpliva. V luči tega ostaja vprašanje, zakaj potem prav ta zgodba, zakaj je potreben prispevek gledalke, zakaj zgodbe ne soustvarjati skupaj z gledalko oziroma zakaj se ne odzivati na gledalko, zakaj so parametri že tako strogo zastavljeni, če pa je ena izmed ključnih premis dogodka soobstoj gledalke in igralke. Razlogi so sicer jasni – človeku ponudiš prst, on pa vzame roko – in enako velja za publiko, ki ima preveč svobode. Hierarhija torej ostaja jasna, ve se, kdo ima v gledališkem dogodku več moči. Trdna, neomajna predobstoječa struktura torej do neke mere ruši ali pa vsaj omejuje potencial konceptne zasnove. V bojazni, da bi ponovili najbolj klasične pasti participatornega gledališča, si avtorici sami nastavita zanko in se ujameta vanjo. Nič od tega pa dogodka ne naredi manj relevantnega, zanimivega ali obrtniško slabšega.