Osnovno izhodišče informansa Večerja v Beli hiši, 1942 so vprašanja. Predvsem se zdi, da potreba po tovrstnem portretiranju Louisa Adamiča izvira iz dejstva, da njegov publicistični roman oziroma celoten opus njegovih del še ni dočakal prevoda v slovenščino. Kot je na pogovoru po informansu izpostavila Alenka Pirman (tudi sodelavka pri ustvarjalnem procesu), je ukvarjanje z Adamičem pri nas v večji meri usmerjeno na nas same, na njegovo opazovanje našega prostora s svetovljanske distance, ki mu jo je omogočila ustalitev v Ameriki in njeni intelektualni srenji. Režiser Nick Upper (Niko Gorišič) z informansom tako predvsem ozavešča, v kako bleščeči družbi se je prejšnje stoletje znašel Adamič.

Kompleksen zgodovinski klobčič v priredbi in dramaturgiji Andreje Kopač je predstavljen v publicistično lahkotnem in predvsem razumljivem slogu. Ni potrebe po poznavanju ozadja, saj le-to skozi izrazito minimalistično zastavitev uprizoritve, ki za svoje udejanjenje potrebuje zgolj leseno mizo in nekaj vojnih zvočnih vložkov Silva Zupančiča, pred gledalcem zaživi v stilu zgodovinskega trilerja. Navkljub relativno skopi produkcijski opremi Večerja v Beli hiši izzveni kot eden izmed visokoproračunskih Netflixovih dokumentarnih filmov, ki stavijo na ustvarjanje neizmerne napetosti in dramatičnosti, na gledalčevo podoživljanje dogodkov, ki so lahko faktografsko precej pusti in preobloženi z birokracijo ali s političnimi podteksti pogovorov. Morda v danem primeru ni čisto tako že zaradi navzočnosti zvenečih imen, kot sta Roosevelt in Churchill, a receptura je v osnovi ista: tkanje pripovedi z izgradnjo občutka urgentnosti dogajanja, z občutkom njegove prelomnosti. V tem je za dani informans, ki ne premore vsega produkcijskega blišča opisanih filmov, zagotovo ključna figura Nataša Keser. Čeprav na robu odra v naslonjaču za računalnikom in z mikrofonom sedi Niko Goršič kot mojster ceremonije, je glavna pripovedovalka in nosilni steber dogodka Keser. Njej je prepuščena komunikacija z gledalcem, ki ga vodi spretno, zagnano, nepretenciozno in z občutkom za ritem poslušanja, ne zgolj izvajanja. Skrbno odmerja predahe in humorne vložke, predvsem pa pazljivo bdi nad informiranjem, da se ne bi prevrnilo v kakršno koli moraliziranje. Sprva kot Stella Sanders Adamič, nato pa še kot vrsta drugih likov vnaša v svoji samosti na odru mnoštvo gostov na večerji, ki jih portretira z ravno dovolj majhnimi, a še vedno prezentnimi niansami v glasu in gibu. Čeprav bi si glede na ambientalno prostorsko zasnovo ponovitve v Dramini Kavarni morda zaželeli malo večji izkupiček kavarniškega okolja (ali vsaj postrežbo z Rooseveltovimi koktajli), se prijetna atmosfera sprejema, nato pa kot britev ostra napetost diskusij ob obedu v popolnosti prelijeta skozi pripoved Nataše Keser, medtem ko Goršič nudi nekakšen zgodovinski okvir. Glede na formo in vsebino same uprizoritve se zdi smiselno zgolj omeniti nezavedne konotacije, ki jih ta zastavitev ustvarja. Generacijski razmik med nastopajočima, izvedbeni vložek ene in drugega, implicitno razmerje moči kakor tudi dinamike spolov se na znakovni ravni vseskozi vsiljujejo v ogled, čeprav je seveda jasno, da se uprizoritev s temi vprašanji ne ukvarja, pa bi se morda morala.

Čeprav bi si glede na ambientalno prostorsko zasnovo ponovitve v Dramini Kavarni morda zaželeli malo večji izkupiček kavarniškega okolja (ali vsaj postrežbo z Rooseveltovimi koktajli), se prijetna atmosfera sprejema, nato pa kot britev ostra napetost diskusij ob obedu v popolnosti prelijeta skozi pripoved Nataše Keser, medtem ko Goršič nudi nekakšen zgodovinski okvir.

Večerja v Beli hiši, 1942 tako v gledališkem smislu ne ustvarja kakršnih koli odklonov od poznanega, sploh v polju informansa ostaja relativno varna ter konvencionalna. Navkljub temu pa je sploh zaradi izvedbene izvrstnosti Nataše Keser in jasno členjene dramaturgije Andreje Kopač nadvse korekten in zanimiv uvid v to poglavje Adamičevega življenja. Dragocena v svoji preprostosti odpira pot gledališču kot zakladnici znanja, ki danes postaja premnogokrat zrelativizirana vrednota.