Kaja Novosel, 28. 12. 2021

Dva starca, a tudi Suzana

Vinko Möderndorfer: SUZANA IN DVA STARCA. Radio Slovenija, 28. 12. 2021.

Ejti Štih: Suzana in dva starca / Foto: osebni arhiv slikarke

Dramski prizor Suzana in dva starca pisatelja Vinka Möderndorferja, ki je nastal po istoimenski slikovni predlogi slikarke Ejti Štih, v dramsko izoblikovano besedilo vtiska svetopisemski motiv dveh starcev, ki krepostno Suzano skrivoma opazujeta, ko pa se noče vdati njuni pohoti, jo obtožita prešuštva. Zgodba, v kateri se na koncu vendarle izkristalizirata Suzanina brezmadežnost in lažnivost dveh starcev, se v avtorjevi dramski preobleki otepe pedagoških motivov laži in krivde ter poudarja senzualnost ženske, ki (kot kaže) lahko moškega spodbudi in gane celo post mortem. Protagonista namreč nista več med živimi, temveč sta ukleščena v nekakšnih vicah v stanovanju njune medsebojne pogube, s katero sta neločljivo zvezana v okviru ljubezenskega trikotnika, v katerem Prvega starca žena vara z Drugim starcem. Njihova zgodba se konča tragično, stanovanje, ki že davno ni več njuno, pa več let kasneje zaseda prej mlado, zdaj zrelo žensko telo – in zdi se, da je res zgolj čedno, fino telo – ki ga starca občudujeta in v nezmožnosti doseči ga še bolj hlepita po njem.

Dramsko besedilo, ki je dramaturško dokaj linearno in se zgošča v dialogu dveh starcev, radijska igra v režiji Špele Kravogel vzporeja na dva nivoja in ga s tem vsebinsko in zvočno razširja. En nivo ostaja starčevski dialog, drugi pa sinestetično formira ženski lik Suzano med njenim pripravljanjem na zmenek. Dve struji sta med seboj vitalno prepleteni v končno radijsko igro, ki simbolno poudarja razlike med moško in žensko vizuro in vid(e)nostjo, ki ju iz besedilne predloge izbeza spretna dramaturška organizacija zvočnega in tekstovnega (dramaturginja Vilma Štritof). Radijski koncept tako iz besedila iztisne več, kot le-to ponuja, v maniri polaganja besed zgolj v moške like ter sploščevanja ženske na očarljiv, a še vedno zgolj gledan objekt pa se trudi dati glas tudi ženskemu liku. Medtem ko pogovor dveh starcev v izvedbi Borisa Cavazze in Radka Poliča – Raca gradi postopno odstiranje njunih dolgoletnih zamer in trenutnih razmer, v katerih o(b)stajata, se Suzana v interpretaciji Maje Martine Merljak v dramaturškem smislu izoblikuje skozi didaskalije, v konceptualnem smislu pa kot atmosfera, ki ovija stanovanje in breztelesna starca. Ženska je tako prostorska in simbolna abstrakcija, ki okolje barva v (za Möderndorferjevo pisavo značilno) rdeče, toplo, pa tudi erotično. Svojstvenost tokratne radijske igre je metoda binavralnega snemanja, ki omogoča tridimenzionalni zvok in še večjo potopitev poslušalca v dogajanje, kar je konceptualno fino stkano z neoprijemljivostjo tako starcev v vicah kot tudi Suzane, katere telo bolj in bolj spoznavamo, njena identiteta pa vendarle ostaja nedorečena. Zvok tako na eni strani poslušalca spaja z dvema ostarelima likoma v vicah in mu podaja funkcijo tretjega voajerja, na drugi strani pa valujoči glasbeni delci pretanjeno podlagajo ženske didaskalije in jim dajejo dodatno pomensko vrednost (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina in tonski mojster Urban Gruden), zaradi katere lahko ženske dele radijske igre vsaj delno razumemo tudi kot delce Suzaninega notranjega sveta.

Radijski koncept tako iz besedila iztisne več, kot le-to ponuja, v maniri polaganja besed zgolj v moške like ter sploščevanja ženske na očarljiv, a še vedno zgolj gledan objekt pa se trudi dati glas tudi ženskemu liku.

V zvočno okolje zapisana ženska beseda tako kot karakter obstane v neotipljivi silhueti in v smislu dejanja (zgolj) nameri odhoda na zmenek, medtem pa sta starčka kljub svoji ostarelosti precej bolj agilna in gostobesedna. Cavazzev in Poličev dvogovor je dinamičen, taktno plasiran, da poslušalec postopoma spoznava njuno umeščenost v dogajanje – pred trenutkom, ko razumemo, da sta obtičala v medprostoru, ju dojemamo kot arhetip starčkov Statlerja in Waldorfa iz Muppet Showa, ki z nekega balkona v daljavi vsepovprek komentirata dogajanje pod sabo – hkrati pa je duhovit kljub mestoma iz besedila izhajajočemu spolzkemu terenu mačizma, ki pa je ravno toliko zadržan, da mu težko poočitamo problematičnost (jo pa v določenih replikah vseeno zaznavamo). Cavazza in Polič avtentično, skoraj subjektivno začrtata nergajoča starčka, ki se zaradi medsebojne izdaje, varanja in umora sovražita, a sta se hkrati po dolgih letih skupnega zagozdenja v vicah zmožna tudi šaliti iz svojega položaja. S premišljeno izbiro interpretov protagonistov, ki sta globoko vtisnjena v slovensko umetniško in navsezadnje tudi družbeno krajino, je igralska podstat radijske igre simpatična in humorna, skupaj z intimno zasnovano interpretacijo Maje Martine Merljak pa še bolj podčrta prej omenjeno dvojnost, ki dramaturško trdno stoji tako v vsakem delu posebej kot skupaj v dvojcu.

Z romantičnim sklepnim naukom, da je ljubezen kazen, ki je starca kaznovala že dolgo tega, Suzano pa to v njeni eteričnosti verjetno še čaka (kar je morda nakazano s sklepno podobo ladje brez ljubimca), tako radijska igra dobi tudi epske razsežnosti večne resnice. Besedilo Suzana in dva starca z radijsko podobo zaživi še vitalnejše, saj na eni strani kaže avtorjev občutek za tekstovno zvočnost, na drugi strani pa inovativne rešitve, ki literarno predlogo opolnomočijo ter dajejo glas neizrekljivemu in zgolj zarisanemu. Da bi imel poslušalec čim realnejšo predstavo stkanega, je radijski igri zaradi konceptu prilagojene tehnike smiselno prisluhniti s slušalkami, morda pa tudi z zaprtimi očmi; potem pa zgolj še prepustiti, da se s starcema ob boku Suzana izriše pred očmi.

 

Radijska igra Suzana in dva starca je bila premierno predvajana na Prvem programu Radia Slovenija v torek, 28. 12. 2021. Še mesec dni po premieri bo posnetek mogoče poslušati na naslednji povezavi: https://radioprvi.rtvslo.si/2021/12/radijska-igra-120/, nato pa bo dostopen na 4D RTV SLO.

Darja Hlavka Godina, Boris Cavazza, Špela Kravogel, Maja Martina Merljak, Vilma Štritof, Radko Polič, Urban Gruden

Povezani dogodki