V uvodu tega besedila velja omeniti zagonetko, s katero sem se kot kritik soočal še pred začetkom predstave. Rojen slabo leto po razpadu Jugoslavije, sem bil v življenju izpostavljen le drobcem naše skupne jugoslovanske politične preteklosti: denimo zgodbam, ki so mi jih pripovedovali starejši družinski člani o tem, kako je bilo živeti v Jugoslaviji, kako so bili ljudje složni, srečni in sosedski, kako dobro je bilo poskrbljeno za vse ljudi – ali pa obratno, kako je bilo vse omejujoče in slabše kot danes, ko vsak lahko postane, kar hoče … V šoli se o Jugoslaviji in jugoslovanskih vojnah nismo kaj prida učili – bolj kot dejstva so se zame ohranili spomini drugih, spontani vdori preteklosti v sedanjost, recimo »retro« jugoslovanski izdelki in njihovi ponaredki, ki jih danes, po propadu ne le jugoslovanskih, ampak tudi slovenskih tovarn, trgovine uvrščajo le še v posebno ponudbo z omejeno količino.

Pisati o dokumentarni predstavi o dogodku, ki je prostorsko in časovno povsem oddaljen, bi bilo verjetno precej lažje kot pisati o dokumentarni predstavi o dogodku, ki je za naš prostor zgodovinsko tako pomemben in prelomen, a v javnem diskurzu vztraja le kot obilje (nostalgičnih) odmevov. Morda. A kaj če zanikamo, da je zgodovina zgolj skupek enostranskih dejstev, dokumentarna predstava pa zgolj njihov verodostojni posrednik? Kaj če zanikamo, da naj bi bila dokumentarna predstava »realistična«? Kaj če dokumente zgodovine že nosimo v sebi, dokumentarna predstava pa nam jih zgolj pomaga odpreti ali odkleniti?

Predstavi Šivi uspe na čudovito poetičen način, skozi osebno izpoved glasbenika in performerja Damirja Avdića, iz zgodovinskega v odrski čas povrniti neko bežno občutje, skozi katero se postopoma razmahne živa slika pozabljenega obdobja. Poetičnost ne deluje kot samostojna slogovna značilnost, ampak prej izrašča iz svojega nasprotja – iz igralske točnosti in neposrednosti, pa tudi iz nekakšne mehaničnosti nizanja prizorov. Poetičnost je najprej plod usklajenosti štirih pripovedovalcev (poleg Avdića še Gregor Zorc, Barbara Krajnc Avdić in Asja Kahrimanović), ki nam Avdićeve spomine in spomine drugih predajajo skozi usta, srca in ušesa; nato pa še gledalčeve interpretacije. Skladnost senzibilnosti štirih igralcev mi omogoči interpretacijo, ta pa mi omogoča opredelitev. Čeprav sem rojen po razpadu Jugoslavije, se me tema Jugoslavije in njenega razpada nekako tiče: a kako naj vanjo vstopim, kje v obilju izpovednih drobcev naj odkrijem »resnično«?

Brezšivna montaža izpovednih in pripovednih drobcev, s katero se suspenzivno gradi občutje, ki v zadnji minuti predstave obenem eksplodira in izzveni v tišino, je široko kontekstualizirana s kopico nastavkov za razmislek, ki so v obliki provokativnih sloganov projicirani na zadnjo steno Stare mestne elektrarne (grafično oblikovanje in video Almir Mazalović). Ti po eni strani podkrepljujejo govor in ritmično vežejo posamezne prizore, po drugi pa vzpostavljajo povsem novo diskurzivno raven. Navezujejo se predvsem na zgodovino v najširšem, filozofskem smislu: ženejo nas v prevpraševanje našega pojmovanja zgodovine, sploh v navezavi na pojem resnice in resničnega. Nekateri drugi pa drezajo v idejo, da vojne bijejo samo moški: »Vojna ne izbira, vojna je unisex,« beremo. 

Čeprav je izpoved Damirja Avdića nedvomno univerzalna, v tem smislu, da odseva izkustvo vsakega človeka, ki je preživel vojno (ali pa jo mora preživljati danes, v tem trenutku), pa je tudi izjemno partikularna, saj nas povezuje s specifičnim kontekstom jugoslovanske vojne, ki ga tiho, a provokativno razpira od začetka do konca, dokler nas v zadnjem prizoru ne pusti obviseti v čistem šoku in nejeveri nad nasiljem, ki se je dogajalo in ki se marsikje in na marsikaterih ravneh prav tu še vedno dogaja: »Zgodovina se tu ne ponavlja,« beremo na eni izmed projekcij, »zgodovina tu traja.«

Poetičnost ne deluje kot samostojna slogovna značilnost, ampak prej izrašča iz svojega nasprotja – iz igralske točnosti in neposrednosti, pa tudi iz nekakšne mehaničnosti nizanja prizorov.

Pripoved ostaja od začetka do konca tako pristna in neobdelana, da vprašanje o realizmu naposled povsem izgine: ne le zaradi grozovitih in šokantnih dogodkov, ki jih opisujejo pripovedovalci, ampak tudi in predvsem zaradi čustvenega tona, ki ga pri tem usklajeno posvajajo. Pripovedovanje o krutostih vojne se meša s humorjem, ki je mestoma grenak in vezan na pripovedovane dogodke, mestoma pa ironičen in izražajoč osebnostne kaprice pripovedovalcev.

Dodaten vir humorja, a tudi pripovedne kompleksnosti, mestoma uvaja dvojezičnost, ki se ne kaže le v verbalnem, ampak tudi v neverbalnem jeziku. V enem izmed prizorov denimo spremljamo dialog Slovenca (Zorc) in Bosanca (Avdić), ki postopoma prehaja v monolog, tako da naposled ne vemo več, ali pripovedovalca pripovedujeta o istem dogodku z različnih perspektiv ali pa zgolj upovedujeta svoj medsebojni antagonizem, ki nam je znan iz stereotipnega antagonizma med »bivšimi brati Jugoslovani« (Avdić na neki točki prizora začne posnemati in karikirati Zorčeve kretnje, kot bi jih karikiral ali pa se jih poskušal priučiti). V nekaterih prizorih pripovedovalci pripovedujejo o dogodkih, ki jih je doživel Avdić sam, v drugih pa o dogodkih, o katerih je slišal iz prve ali druge roke. Čeprav se obilje perspektiv nikoli ne zlije v subjektivistično enotnost (med drugim zato, ker pripovedovalki pripovedujeta o izkušnji žensk med vojno, o njihovih skrbeh in o grozovitem nasilju nad njimi, ki so zaznamovali celotno generacijo), se vselej ohranja enotnost uprizoritvenega dogodka. Zaradi prepričljivega načina, na katerega pripovedovalci prevzemajo zgodbo (kot svojo lastno), bi predstava povsem dobro delovala tudi na praznem ali skoraj praznem odru. Vendar je učinkovito poglobljena in razširjena s scenografijo (scenografija in kostumografija Nataša Recer), ki zaradi svoje večpomenskosti v pravi meri poglablja interpretativne možnosti (dramaturgija Andreja Kopač).

Tako kot pripoved uokvirjajo in spajajo projekcije že omenjenih sloganov, pa tudi animacij, ki vizualno metaforično podkrepljujejo krutost vojne (srne, na katere preži lovec) ter predstavi nasploh vdihujejo temačen pankovski ton, skladen z glasbenim (avtor glasbe Damir Avdić), oder iz vseh smeri uokvirjajo zlati okvirji (v ležeči postavitvi), viseči s stropa. Čeprav imajo okvirji tudi dramaturško funkcijo, saj pripovedovalci vse do zadnjega prizora govorijo izza njih, kot bi bili portretirani in izgubljeni v času, prevladuje predvsem njihova metaforična funkcija.

V prvem prizoru Avdić govori s stališča človeka, katerega hiša je po koncu vojne še vedno povsem obdana z minami: »Obvestili so me, da bodo mine izkopali, pa sem jim rekel, da ni potrebno, saj mine tu nikogar ne motijo … rekli so, da jih bodo izkopali, ker nameravajo tu odpreti nekakšno turistično središče, kamor se bodo hodili ljudje sprehajat po naravi, konceptualni umetniki s svojimi fotoaparati …« (citiram po spominu). Zgodi se nenavaden preobrat: mine, ki jim sicer pripisujemo negativno konotacijo, pridobijo pozitivno konotacijo zaščite pred zunanjim vdorom pozabe zgodovine; okvirji, ki iz vseh smeri obdajajo oder, pa postanejo nekakšne mine, pasti konceptualizacije, ki zgodovinske dogodke v domnevnem naprezanju, da bi jih rešila, pravzaprav rine v pozabo.

Čeprav predstava na prvi pogled deluje povsem linearna in minimalistična, se v njenih podtonih skriva kopica interpretativnih nastavkov, zaradi katerih bi si jo bilo vredno ogledati večkrat. Nastavek, za katerega sem zagrabil sam, se nanaša na posplošujočo naravo konceptualnosti, ki (zgodovinske) dogodke poskuša zajeti v njihovi bistvenosti, pri čemer jih postopoma dela vse bolj banalne, tipske, napihnjene, hollywoodske … Čeprav konceptualna umetnost ni nujno slaba umetnost, je treba biti pozoren na njene politične implikacije: fotografije trpljenja nam lahko v dobi neposrednosti dajejo misliti, da razumemo, s čimer zgodovino fetišizirajo in komodificirajo. Pot do razumevanja je v resnici dolga, predvsem pa »notranja« in kolektivna: tako kot v gledališču smo tudi v zgodovini nenehno na preizkušnji – čemu verjeti, kako interpretirati in se opredeliti? Kako doseči premirje z drugimi, nato pa še s samim seboj? »Skrivnost življenja je v šivih, ne v tem, da nimaš brazgotin,« pove Avdić – morda pa so vsi šivi, ki jih želimo zašiti na sebi, le podaljšek tistih, ki so jih na sebi začeli šivati drugi ljudje.