Grumov Dogodek v mestu Gogi je klasično dramsko delo in zaseda pomembno mesto v nacionalni književnosti v tukajšnjem okolju. Z njim se srečujemo v šolskih berilih, kar pomeni, da med drugim tako rekoč pomaga organizirati prakso šolskega ideološkega aparata, to pa nadalje že tudi predpostavlja inflacijo interpretativnih pristopov in postopkov, ki tekst obdelujejo. Zato je odločitev za vsako njegovo naslednjo odrsko postavitev vsaj implicitno obremenjena z zgodovino zgoščanja pomenskih odtenkov pod označevalcem Goga. Od tod naprej ima najbrž vsaka gledališka produkcija vsaj nekaj možnosti: to zgodovino lahko potlači ali pa jo (ne)produktivno izkoristi, ne glede na to, kakšen odnos zavzame do nje. Takšna situacija pa predstavlja dvorezen meč. Po eni strani je običajno privzeta pozicija vsake produkcije inovacija v uprizarjanju, po drugi pa se ta domnevna inovacija pogosto omejuje zgolj na različnost estetskih kodov. Takšni, »zaprti« tipi uprizoritvenih konstrukcij okoli svojega uprizoritvenega materiala ne odpirajo zares problemskega polja, ker ga ne proizvajajo, temveč občinstvu sugerirajo, da vnaprej poznajo odgovore na domnevno problematiko, ki naj bi jo odrska reprezentacija šele razpirala. Zdi se, da je na to omejitev naletel tudi mariborski poskus uprizarjanja Dogodka v mestu Gogi. To pa ne pomeni, da nismo gledali koherentne in v večini elementov gledališkega jezika prav natančno izdelane predstave.

Režija Luke Marcena gradi na enotnem estetskem sistemu, ki teži k totalnosti in se kot takšen izčiščuje na vseh točkah uprizoritvene strukture, kar pomeni, da se režija obrača sama vase in se vselej vzpostavlja kot lastna identiteta. Nujni, ne samo pričakovani, rezultat tega je estetski učinek, kar seveda ni edinstvena značilnost te uprizoritve, temveč velja za vsako umetnostno prakso. To, kar je nekoliko specifično za konkretno prakso oziroma bi lahko bilo tudi drugače, je njeno estetsko izčiščevanje v monoliten oziroma monološki blok, ki ne išče odnosa do nobene drugosti – bodisi fikcijske bodisi zunajfikcijske – in je kot takšen samozadosten.  To uprizoritveni celoti zagotavlja notranjo logičnost in ji podeljuje svojevrstno racionalnost. Drugače rečeno, pozicija, s katere se uprizarja mariborska Goga, je pozicija vnaprej racionaliziranega uprizoritvenega materiala, ki občinstvu dopoveduje, kaj se dogaja na odru. Ne nazadnje je to – konservativna – pozicija vednosti, ki konstruira kanon.

Lahko bi rekli, da je zaradi identitetnosti uprizorjenega materiala skoraj vseeno, kako si sledijo posamezni prizori. Režiser in dramaturginja Tatjana Doma sta njihovo zaporedje nekoliko preobrnila, a jima je čvrstost estetskega jezika to tudi dopuščala, tako da uprizoritveni ritem ob pomoči spretno izkoriščenega postopka montaže v nobenem trenutku ni trpel. K temu je pripomogla tudi scenografija Sare Slivnik. Zgolj nekaj sten – nekdaj gotovo čednega, v dogajalnem trenutku pa že nekoliko zatohlega in zato tudi tesnobnega – meščanskega interjerja ponuja z le nekaj premiki hipno menjavo lokacij in, po potrebi, z oženjem prostora, tudi tesnobnih občutij. Na ves dogajalni prostor legajo mehki prehodi svetlobe in senc (svetlobo je oblikoval Andrej Hajdinjak), ki ga napravljajo hkrati zloveščega in grotesknega, prav takšnega, kakršnega nam Grum opisuje v didaskalijah svoje igre. Vsem tem gledališkim elementom dodajajo dobršno mero napetosti elektronski toni glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja.

Dogodek v mestu Gogi v mariborski Drami je koherentno in disciplinirano uprizarjanje klasične dramske literature. S svojimi estetskimi rešitvami nam uprizoritev omogoča razločno branje besedila. Kot takšna svojo nalogo gotovo opravi vsaj zelo korektno. Vendar jo prehiter pristanek na večinsko interpretacijo tekstovnega materiala stane tega, da bi morda o njej lahko govorili v presežnikih.

V tem uprizoritvenem okolju je osrednji element igra oziroma reprezentacija odrskih figur. Edina med njimi z razplastenim psihološkim profilom je osrednja protagonistka Hana (Mateja Pucko), hči premožnega trgovca, ki se je po daljšem bivanju v tujini vrnila v Gogo. Preostali liki nastopajo kot kolektivni antagonist in so – skladno z grotesknostjo situacije – tipizirani. Tako pred gledalko in gledalcem na odru oživijo z enakimi lasuljami in belimi obraznimi maskami ter enakovrstnimi oblačili (za kostume je poskrbela Ana Janc). Napetost med Hano in njimi je torej očitna in prav v odnosu do nje se preostali vselej znova vzpostavljajo kot homogen kolektiv, na kar nas opozarjajo izvirno koreografirani prizori (koreografinja Lara Ekar Grlj) s kolektivno igro, ki nam ob natančni izvedbi igralskega ansambla nakazujejo odvisni odnos med posameznico in preostalim kolektivom. Nemara iz koreografije črpa tudi siceršnja igra tipiziranih figur, ki je neredko bolj ali manj karikirana in mestoma pri nekaterih že kar mehanska. Praviloma celoten igralski kolektiv situacije izjemno dobro obvladuje s prehajanjem komičnih elementov v polnokrvno grotesko.

Kljub tako vzpostavljeni odrski situaciji s figurami obstaja nekdo, ki se v dveh trenutkih, dveh prizorih, v katerih se znajde sam s Hano, prelevi iz tipa v individualiziran lik. To je Otmar Prelih, trgovski pomočnik pri Haninem očetu, ki je Hano v preteklosti posilil, zato je tudi tako zlahka zapustila domače okolje. Prelih se vzpostavlja in »raste« prav iz kolektiva. Kot individualiziran antagonist ni njegov odklon, temveč je, obratno, njegova logična posledica, kakor nam nakazuje uprizoritvena mizanscena. Vladimir Vlaškalić Preliha upodablja zelo spretno in z velikim občutkom ter z minimalističnimi prijemi, ki pred Hano (in gledalko in gledalcem) učinkujejo ravno zaradi svoje jasnosti in nenasičenosti. Nasprotno je Hana Mateje Pucko v svojem neposrednem soočenju s Prelihom in obujanju starega konflikta morda kar nekoliko preintenzivna v raznih izraznih sredstvih, ki v danih prizorih ne pripomorejo nujno h grajenju dramaturške napetosti.

Dogodek v mestu Gogi v mariborski Drami je koherentno in disciplinirano uprizarjanje klasične dramske literature. S svojimi estetskimi rešitvami nam uprizoritev omogoča razločno branje besedila. Kot takšna svojo nalogo gotovo opravi vsaj zelo korektno. Vendar jo prehiter pristanek na večinsko interpretacijo tekstovnega materiala stane tega, da bi morda o njej lahko govorili v presežnikih.