V času ekonomske krize, ko so cene osnovnih življenskih potrebščin iz dneva v dan višje, ko je lačnih ljudi vedno več, srednji sloj pa razpada, je Fojeva drama, Vse zastonj! Vse zastonj!, skoraj boleče aktualna. Manojlović njeno aktualnost s svojo uprizoritvijo še poudarja. Zgodba milanskih gospodinj, ki jim prekipi ob vedno višjih cenah v trgovinah z živili in se odločijo za nakup brez plačila, bi prav lahko bila zgodba današnjih slovenskih, nad lastnim ekonomskim položajem razočaranih gospodinj. Morda bi bilo vredno omeniti, da se je leta 1974, nekaj mesecev po premierni uprizoritvi Vse zastonj! Vse zastonj!, incident, kakršnega opisuje Fo v svoji drami, dejansko zgodil. Ljudi, ki so si privoščili zastonjsko nakupovanje, so zaprli in jim sodili. Bi bilo resnično nekaj nenavadnega, če bi se nekaj podobnega zgodilo tudi tukaj in zdaj?
Marko Manojlović začenja svojo uprizoritev s prikazom monotonega življenja nižjega družbenega razreda, pri čemer gre za konvencionalno ponavljanje enega giba (delo za tekočim trakom) ali fraze (telefonistka ekscesivno pozdravlja z ''dober dan''), ki prikazuje, kako dramskim protagonistom minevajo dnevi. Pri tem gre za vsesplošno rutino, ki se kaže tako v družinskem življenju kot nasploh.
Dramsko dogajanje sproži že omenjeno nakupovanje brez plačila, ki so si ga privoščile milanske gospodinje. S tega nakupovanja se vrne tudi Antonia (Mojca Funkl). Njej nasproten ženski lik je Margherita (Iva Kranjc), ki je nakupovanje zamudila. Če je Antonia odločna, samozavestna ženska, ki ji nikoli ne zmanjka besed, doma pa očitno nosi hlače, je Margherita nekoliko neumna, vedno pripravljena na podrejeno vlogo v medosebnih odnosih in očitno nerodna. Igra obeh igralk je bila prepričljiva, Mojca Funkl je na odru tista izmed igralcev, katere prezenca je najmočnejša, kar vsekakor ustreza tudi njenemu liku. Samozavestno vodi dramo v drami, Iva Kranjc pa nekoliko iz njene sence prepričljivo vstopa s komičnimi replikami, dodelano mimiko in gestikulacijo. Pri tem se med igralkama vzpostavlja drami naraven odnos – Antonia je močnejši lik, Margherita šibkejši. Podoben je kontrast v moškem paru igralcev. Antonijin mož Giovanni, ki ga igra Uroš Smolej, je edini protagonist, ki skoraj do konca igre naivno vztraja v drži zagovornika obstoječega družbenega sistema in ekonomskega položaja. Njegova najsplošnejša lastnost je naivnost, ki se kaže tudi v odnosu do žene: verjame vsaki, še tako neverjetni, zabavni, vendar očitno fiktivni pripombi ali razlagi, ki mu jo Antonia ponudi (tu lahko opazimo podobnost Antonie in državnikov), laž ni tuja niti njej, niti njim, človek, ki jim še vedno verjame, pa mora biti resnično naiven. Takšen je torej Giovanni in iz njegove naivnosti se odpirata dve polji komičnosti: prvo zavzema moško-ženske odnose, drugo pa odnos državljana (malega človeka) do države. Smolejeva igra je sveža, verjamemo mu. V odnosu do Funklove se postavlja v podrejeni položaj, njegova prezenca je ob njej nekoliko šibkejša. Drugače je ob Juriju Drevenšku, ki igra mladostno vihravega, revolucionarno navdahnjenega, antikonformističnega Margheritinega moža Luigija. V odnosu Giovanni – Luigi poskuša biti Giovanni nad Luigijem, čeravno je očitno, da je tisti, ki jasneje in bolj racionalno vidi nastali položaj ravno Luigi. Vseeno je Smolejeva prezenca ob Drevenšku občutno močnejša. Odnosi med igralci so učinkoviti in stopnjujejo komičnost. Dogajanje povezujejo manjši dramski liki: Policist, Inšpektor, Grobar in Starec, ki jih prepričljivo odigra Jaka Lah.
Navdušila me je izredno učinkovita scenografija. Pred nami se na začetku predstave razpira pogled na popolnoma zapolnjen oder, ki v ospredje postavlja dve stanovanji, v ozadju pa se s prisotnostjo poštnih nabiralnikov nakazuje cel blok. Oder je poln televizij, hladilnikov, radiatorjev, omar in štedilnikov, ki med predstavo počasi izginjajo z odra. Gre za odličen prikaz izgube premoženja in stopnjevanja revščine v nižjem družbenem razredu. Dodatno je k prepričljivosti likov in atmosfere prispevala kostumografija – Iva Kranjc v ženstveni obleki, Mojca Funkl v ozkih modrih hlačah, Jurij Drevenšek v delavskem kombinezonu in Uroš Smolej v tipični delavski opravi. V učinkoviti scenografiji in kostumografiji, ter v dobro vzpostavljenih odnosih med igralci, predvsem pa v ravnovesju naštetih elementov uprizoritve, je opazno dobro opravljeno Manojlovićevo delo. Predstava je aktualna, sveža, zabavna in hkrati družbeno kritična. Publika je predstavo spremljala z užitkom, s smehom, kjer pa je satira prešla v resnejše tone, je tudi publika reagirala z resnobnostjo.
Menim, da je predstava zabavna, hkrati pa posreduje globlje aktualno sporočilo.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.